Ne čisto običajen ponedeljek

Za mnoge prost dan (ker je pač predprazničen), za nekatere povsem običajen. Predvsem pa zimsko hladen, a obsijan s soncem.

Meni ljuba reka s svojimi spreminjanji v vseh letnih časih, ko dan ni enak dnevu, ko mi vsakič znova pokaže novo in drugačno podobo.

Te dni v zraku plava vse polno ljubezni (sprehod po spletu je več ali manj srčkast in rdeč). Jaz pa sem včeraj našla tale drevesa v trdnem objemu ljubezni.

In pozabljen kamen, ki malenkost po svoji obliki spominja na srce. Hitra predelava moje hčere in spravila ga je v varno naročje vejevja visoko nad vodno gladino, da ga ne bo sprala voda.
Hitre so tudi te sporočilne kartice, mini voščilnice. Ko so dodatki kar nekaj, govorijo pa papirji.

Pa še pozdrav za konec.... v varnem oklepu grmičevja, prepletenem trnatem vejevju kot v kakšni pravljici.... skriti in nedosegljivi. Le objektiv je našel pot do njih .... malih belih kimavcev.