Otroške škatle, škatlice

Pa je tu! Mraz, na katerega smo že kar malo pozabili in mnogi upali, da ga pa v tej sezoni sploh ne bo. Ampak vse se slej ko prej premakne na večnem krogotoku življenja.ampak moja objava vsaj na videz ne bo mrzla.

Spet sem pri škatlicah. Te prve sta mogoče že videli na FB. Niso čisto frišne.

Potem še malo višje.Te so čisto frišne - od včeraj.

Izčrpala se je zaloga belih fotokartonov in tako sta zadnji dve namesto bele(osnova) postali rjavi.

Pa naj se še kdo čudi neredu v moji delavnici. Črno bele materijale sem samo porinila na rob mize in ....Škatla se je hitro polnila z odpadki, uspelo mi je strgati eno štampiljko in drugo nekje založiti. Na drug konec mize sem odlagala še uporabne "ostanke". In pri njih je vrag to, da jih je včasih najbolje kar porabiti, dokler jih ustvarjaš ravno z namenom, da jih boš za nekaj porabil.

Midva

Februar se že piše in danes sem tukaj z drugo polovico tiste črne osnove, ki sem jo prepolovila in potem prekrila s papirji.

Če je bila prva obdelana v živih barvah in z dodajanjem "strašnih" elementov, pa je tokratna v črno belih odtenkih. In kot se malenkost spodobi za februar: rahlo srčkasta.

Tako po dodajanju elementov, kot po sami "pripovedi".

V notranjosti zgolj en sam žepek v katerem je še nekaj prostora za kakšno presenečenje, da ni ravno takoj vidno. Ali pa kakšno lepo misel, posvetilo, izpoved srca.....(zložen kos belega papirja).
Vendar se vse tole dogaja povsem spontano in v mislih nisem bila pri "februarskem prazniku" št. 2.
Srčki, ljubezen ....bolj zares in kar 14 dni!!!
Če vas zanima zgolj pokukati ali pa pridružiti ...... pa hitro na Vladkin blog Ustvarjalna skrinja, kjer bo potekalo 14 dni ljubezni.

Preprosti živalski albumi

Medtem, ko je na delovni površini povsem nekaj drugega, vam pokažem še nekaj za nazaj.

Povsem preprosto, pa vendar zelo drag spomin.

 

Prvi zgolj z dvema fotografijama in dodanim napisom na prvi strani.  Narejen tako, da ga hčera lahko tudi doda v že obstoječ album, ki ga ima ali katerega prihodnjih.

Drugi dvostranski: na eni strani pes in na drugi mačka. Za našo najmlajšo, ki se praktično tudi največ ukvarja z "živalskim vrtom".

Tretji zložen in dolg; črna osnova -le mačji trenutek nekega nepozabnega dne.

Ps: dveh žal nisem uspela slikat, ker sta že prej dobila "noge", vendar je eden od njiju bolj obširen in vsebuje fotografije še prejšnjega mačka, pa paličnjakov, slučajnih živalskih obiskovalcev, ki niso naši....


Na delovni mizi pa popolno nasprotje....

Na današnji dan ("banda" je trenutno v kinu in tole je zapis o našem najmlajšem fantinu/ne otroku):
Pred 15 leti se je rodilo dete, ki mu je bilo dano, da bo preživel in živel. Že več kot mesec dni pred tem se je ekipa zdravnikov trudila, da zraste čim več, se mu s pomočjo injekcij čim bolj razvijejo pljuča, iz dneva v dan zadrževali prezgodenj porod .... Počakal je tam do 27 tedna in potem mu je bilo dovolj. Danes mu le še malo manjka, da me bo prerasel. In kot je bil že v gestakulacijski starosti "posebnež", je to ostal do dandanes.

B O O ! ! !

Jah saj vem.  Konec januarja, zima, pritisnil je mraz, jaz pa .....

So trenutki, ko se pač prepustiš trenutnemu navdihu in potem pač nastane, kar nastane. Čarovnice konec januarja. In netopirji, mačke, buče.....

Nekaj utrinkov iz notranjosti.

Malo sem pospravljala. Res malo in za zelo kratek čas. Kajti ko pospravljaš, srečaš toliko že davno pozabljenih materialov.In potem .... potem pač padejo v vodo tisti načrti o "pospravljenem".
Star koledar, ki sem mu odrezala številke, potem pa ga še prepolovila in dobila dve osnovi. To je ena od njiju v prenovljeni podobi.

Še nekaj škatel

Velike pole papirja zavzamejo velikoo prostora. In ko so že razvlečene....

Veternice ki se vrtijo v kombinaciji z valovito lepenko in....

...pisano na rumeni osnovi dna z doddanimi trakovi, gumbkom...enkrat zelen pokrov, drugič oranžen.

Posebna dostava

Nekaj novega in svežega pri darilni embalaži....
Ps: Škatle so tukaj samo simbolično sestavljene, brez lepljenja.

Igram se

Osebno sicer ne tako, kot je mišljeno v naslovu. Jaz se raje igram s papirji. Nekdo drug pa ....

Še eden od baby boy albumov. Ne tako zajeten, s preprosto notranjostjo.

Na platnici napis in nekaj elementov.

Nov koledarček

Zadnje čase resnično uživam v delu takšnih in drugačnih dnevnikov, koledarjev, čečkalnikov... Se pač prepustim toku, da me nosi.

Malo tudi zaradi tega, ker sem sama potrebovala novega, potem se je še hčera "prislinila" za svojega.

Današnji ima sila preprosto notranjost. Nekaj listov na začetku, nekaj na koncu(praznih in potiskanih, barvnih, vzorčastih), vmes pa natisnjeni listi za vsak mesec, ki sem jih združevala v zaporedju: barvni list in na njem krog, natisnjen mesečni koledarček, prazen umazano bel list, ki je nevsiljivo poštempljan z različnimi motivi.
Še dva večja žepa spredaj in zadaj na platnicah, zadaj lepljen trak, ki se zaveže na prvi strani.

Nekaj pogledov v samo notranjost. Odtisi na umazano belih listih(izjema so prvi štirje listi) so tako diskretni, da se na fotografijah komajda vidijo.

Rožice na platnici so preprosto "sploščene", da ne ovirajo preveč rokovanje s koledarjem.

Nosijo pa ti koledarji/dnevniki s seboj nekaj obrobnih zgodb.
Ko sem enega med njimi pokazala moji po starosti drugi hčeri, je vprašala: "Za koga pa je?". "Za nikogar, kar tako", sem ji odvrnila. In je bila mnenja, da je čisto prelep, da bi ga lahko sploh kdo imel. Če se točno izrazim, je uporabila tudi stavek ..... da ga nihče ni vreden. Pa je takoj naslednji dan ravno tega želela njena najboljša prijateljica in od tega ni odstopila. Najmlajša hči pa je s svojim hodila v šolo. Njena sošolka je pred kakšnimi dvemi meseci dobila v dar moj narejen blok. Prazen. In sedaj ga je spremenila v dnevnik/kracalnik.

Od nekdaj so mi všeč ti koledarji, ki niso samo koledarji. Ki me ne omejujejo točno na to leto. Že zelo zgodaj (mislim da tam nekje  konec osnovne šole) sem si začela delati svoje lastne, saj sem vedno imela občutek, da mi drugi nekako niso "pisani na kožo". Seveda so ti, ki jih delam sedaj, povsem drugačni od onih pred leti. Tudi jaz sem bila drugačna. Takrat mi je bil všeč red, do milimetra natančen razmik med črtami, če se kaj list pomečkal ali umazal, ga preprosto nisem več mogla uporabljati. Danes pa ..... povsem drugače. Na kratko: bolj me privlači nered. In umazani in pomečakni listi so vsakdanjik.