Tako moja

Najprej hvala vsem za prijazne komentarje v prejšnji objavi. Resnično bedno sem se počutila, ko sem zaznavala vsa ta mala ali pa tudi malo večja  trenja po raznih spletnih straneh. Ni mi vseeno, pa čeprav sama osebno nisem vpletena. Všeč mi je, da sem del te velike virtualne skupine in ponosna, da v njej kakorkoli sodelujem.

Hodim naprej po svoji poti, sledim sami sebi. Saj prav gotovo mnogi poznate te občutke, ko nas nekaj kar žene, pa niti ne vemo in ne razumemo zakaj, ko vemo, da bi bilo potrebno postoriti to ali ono, pa ni volje, ni zbranosti...

Rada se prepuščam tem občutkom, saj vem, da me največkrat vodijo po zanimivih poteh novih spoznanj. Tako velikokrat niti ne vem kaj bom delala, pa čeprav je miza že prekrita z množico materiala.  Pač sledim tistemu nečemu v meni in pustim, da me tista druga notranja oseba vodim. Ko sem sestavljala skupaj ta material, sem premišljevala o drugačnosti mojih najstarejših dveh hčera. Ena bi imela vse albume tega sveta (moje, vaše....vse). Drugi vsa ta "načičkanost" nič ne pomeni. Eni moraš skoraj izpuliti iz rok album, ki je narejen za neko drugo osebo, spet druga sploh ne opazi kakršnega koli albuma. Sploh pa tistih, ki imajo kar nekaj dodatkov.






In tako je ta album z bolj malo dodatkov. Je bila preveč v mojih mislih ta dan. In ko si že pri enem, dveh .... se nehote v tvoje misli pritihotapijo še drugi. Eden od sinov je levičar. In čisto spontano je nastal album, ki je pravzaprav za način odpiranja in notranjih kartonov v kuvertah bolj primeren za levičarje.
Ko je bila narejena osnova iz petih kuvert mi je bilo šele jasno, kaj vse se je pletlo po moji glavi in botrovalo temu, da je ven nastalo tako kot je pač nastalo.

Torej album za deklico, z minimalistično dodatkov. Tudi notranji beli kartoni nimajo ničesar. So povsem beli.
Večji in manjši "tagi" iz druge fotografije pa se preprosto zataknejo za delno lepljeno okrasno izsekano obliko.
Vse fotografije pa v albumu Tako moja.