Preprosti kompletki

Spet malo na zalogo, nekaj, kar lahko vedno pride prav za darilo v zadnjih minutah, saj vedno pa res nisem pri volji, da bi nekaj scoprala skupaj.

Pa vendar s končnim rezultatom nekako nisem zadovoljna. Glede na to, da je na moji delovni mizi material za male deklice, so tudi ti štirje nekako speljani v te .... bolj punčkaste vode.

Album v delu sem postavila na stran in se lotila teh preprostih mini kompletkov. Se mi je pač zataknilo pri albumu. Pa je to dobro? Mislim .... nekaj postaviti na stran. Včasih se mi naredi, da ko se vrnem nazaj k delu, nekako čutim, da sem izgubila rdečo nit in da to ni to. Delo napreduje počasi in počutim se, kot bi se nekako "silila", da izdelku vdahnem še zadnje podrobnosti. Kako pa vi? Se vam je tudi težko vračati nazaj, nekaj dokončati?

Sem ter tja (k sreči bolj redko, pa vendarle) se naredi, da določene stvari preprosto ne morem dokončati. Kot bi nekaj izgubila, kar ni več moč najti.

Napol izdelek vržem v škatlo, ki je namenjena temu in tam obleži do .... Včasih za kar dolgo časa, včasih za vedno. Nerada odpiram to škatlo, ker me nekako vedno opomni na to, da se mi je nekje "močno zataknilo". Pa čeprav mi je to povsem normalen proces pri ustvarjanju, pa vendarle te stvari prevečkrat razumem kot neuspeh, nemoč.