Razmišljam .....

Tak dan je(no, ne samo današnji, ki je očitno samo vrh neke prepolne kopice; že nekaj prej se je začelo nabirati), da me zanese malo tu, malo tam. Že sredi noči se je začelo stopnjevati (malo čez tretjo zjutraj sem letala po balkonu in poizkušala v čisto navaden objektiv ujeti svetlečo kroglo na nebu).

Poizkušala sem brati  po spletu, pa sem se samo še bolj izgubila. Čutila sem, kako me prežema negativna energija in preprosto vse skupaj zaprla. Nisem želela, da bi se kje drugje občutil ta negativizem, ki ga je trenutno povsem preveč v meni. Tega resnično ne potrebujem!
Brala sem o tem in onem, polno nekih kritik, obtoževanj, namigovanj.....Ne o meni, leteče na mene ali kaj temu podobnega. Pa vendar mi ni vseeno, ko "sledim" tem debatam. Kakor koli pogledaš, povsod je veliko tega. Seveda tudi prijaznih besed, pa strinjanj in nestrinjanj.Saj to mi je nekako povsem normalen pojav. Že s samim odprtjem bloga se  izpostavimo širši javnosti, če pa na tem blogu še kaj "počnemo", je to samo še toliko bolj potencirano. Z njimi (dnevniškimi zapisi) želimo nekomu nekaj sporočiti. O nas (tudi tisto kar ustvarimo smo mi, pa naj bo to zadnje čase zelo opevano plagiatorstvo ali karkoli drugega) ... največkrat.

No, vsaj pri meni je tako. S povratnimi informacijami, ki jih najdemo pod "komentarji" pa se seveda tudi "hranimo", na nek način komuniciramo. Jaz sem sicer bolj "redkobesedna" v tem načinu komuniciranja(se pozna, da v realnem življenju ne komunicar prav veliko in sem 9/10 pravzaprav omejena na komuniciranje v domači hiši). Se pa trudim in pogledam, preberem, komentiram. In priznam, da tudi komentarje kaj hitro opustim, če vidim, da mi nekdo tega ne vrača. Naj bo objava še tako presunljiva, me ne gane. Nič več. Pravzaprav že od samega začetka mojega blogovanja.
Pa naj tole natolcevanje okoli blogov in FB in še kaj podobnega zaključim (preden mi zavre kri, kar bi bilo mogoče celo dobrodošlo v današnjem turobnem dnevu).

Da še malo sporočam.
Ker se mi je pre približno 14 dnevi premaknila desna lopatica, mi je bilo onemogočeno rezanje z nožkom, saj je potrebno pri tem opravilu nekaj pritiska. Vsaj pri običajnih rezilih. Če imaš nekaj hudo dobrega, verjamem, da to ni takšen problem. Tako sem si omislila nov rezalnik papirja (kar seveda tudi pomeni odloženo nabavo zgibalnika). Ker sem ga potrebovala nujno, sem se odločila za tole, meni še sprejemljivo varianto. Čisto običajen, a dovolj velik za tisto kar potrebujem, noži na voljo vedno. Za rezalnike sem namreč zelo občutljiva in mora biti vsaj približno takšen, kot ga potrebujem.
Ko sem brskala za njim, sem naletela tudi na novo ponudbo Hobby&Art. CUTTLEBUG. Za vse tiste, ki ga še nimate(jaz ga nimam, pa ga tudi še nekaj časa ne bom imela), pa bi ga želeli ali pa tiste, ki ga že imate, pa bi dokupili kak dodatek.

Seveda pa tole stvarco lahko kupite tudi v trgovinici Ustvarjalni dotik.
In kot še tretja zanimivost, ki pa ni povezana s to zeleno napravico, pa sem se danes pač jaz prvič srečala z njo....
Craft rubrika  na strani TopSHop. Zanimivo. Mogoče pa komu pride prav.

Ps:  sporočilne kartice se odvijajo po mojem planu, ki pa k sreči ni ne zahteven, ne preveč zakompliciran. Navkljub lopatici, zaključku redovalnega obdobja z vsemi pritiski, sinovi zlomljeni ključnici...