Srečno vsem

Dobro jutro v začetek novega.

Za mojim monitorjem (imam ga ob oknu) se kopljejo vrhovi Karavank obsijani s sončnimi žarki. In ko stopim ven na balkon v ves minus, ki nam ga ponuja začetek leta, se mi enak pogled odpira na Julijce. Žal povsod videm le vrhove. Spodnje dele zakrivajo bližnje hiše. Človek bi se jih kar dotaknil, pobožal, s prsti sprehodil po grebenih .....

Nekje pod njimi, čisto blizu mene, se v teh dneh tiho premika reka Sava, tu in tam ob bregovih ujeta v ledeni objem , ki sta ga družno ustvarila voda in mraz. Ponekod radoživo poskoči čez skalo in drugje čisto mirno počaka ter se bohoti v odsevu prebujajočega dneva.

Mogočna mati NARAVA....

Tista, ki me vedno znova fascinira; tista, ki je lahko samozadostna  tudi kadar je človek sam v množici ljudi. Le videti jo je treba.
In prav nič ne dvomim, da tudi vsi vi, ki me spremljate na blogerski sceni, znate odpreti oči in se spogledati s  to močno gospo, našo nesporno gospodarico.

Za danes foto predstavitev delčkov hčerinih naročlil. No, ne samo naročil. Saj sem vsaj pri albumih jaz naredila zgolj osnovo, ostalo pa je njeno delo. Tudi ideje o sami izpeljavi osnov so njene.

Zahvaljevala se je s fotografijami. Zgolj samo eno ali pa več njih, včasih kar cel album.

Všeč mi je, kako je pri vsakem razmišljala, kam in kako lahko to stvar postavi v svoj bivalni prostor in se tako barvno kot oblikovno prilagodila temu.

Sicer je bilo malo hude krvi, ker je naročila preveč fotografij(to je bila spet zgodba za sebe, saj se ob obdelavi fotografij neizmerno jezim, ko moram obrezovati, popravljati njene fotografije ali jih zgolj manjšati na primerno velikost), a mi jo je le uspelo prepričati, da naj jih nekaj shrani za drugič, saj bodo še priložnosti za obdaritve.

Prilagajala se je različnim barvam, spoznavala nameščanje dodatkov, se jezila nad skalpelom in še marsičem.

Seveda vse skupaj ni moglo mimo teh preprostih malih okrasnih škatlic, ki jih je zavzeto polnila s sladkimi zalogajčki.

Prvič se je tudi srečala z albumov v albumu. Negotovo, nejeverno.... a na koncu ji je bilo všeč.

Takole smo mi včeraj zaključevali zadnji dan v letu. Celo popoldne presedeli za še zadnjimi albumi. In pričakovanje novega me je zvečer povsem posrkalo. Nikoli ne delam nekih obljub, velikih načrtov. In tako sem se tudi včeraj prepustila in se pozno zvečer lotila pospravljanja delavnice. Male dva sta mi z veseljem pomagala, da sta prekladala vse tiste male stvari in jih znova pospravljala v majhne predalčke. Tako smo čakali na Gremline, ki smo si jih potem ogledali. Starejši pa so odšli po svoje ... vsak na svoj konec.
Naj bo to dobro Leto, ki je pred nami .... za vse nas.