Majhna novost na mojem blogu

Še preden preidem k tej "novosti", majhno pojasnilo.

Večkrat me povprašate ali mogoče samo mimogrede omenite, kako mi uspeva tako veliko in raznoliko ustvarjati. Prav nič posebnega ni in nobene čarobne paličice, ki bi jo lahko vihtela. Mogoče sem samo v malček prednosti, ker imam svoj prostor, ki je dovolj velik, da mi ni treba ničesar pospravljati. Ustvarjam in ko me kličejo druga opravila, vse skupaj pustim tako kot je in se spet vrnem, ko je čas in možnost. Tako pravzaprav v primerjavi z nekom, ki mora kar naprej pospravljati pridobim na času. To je vsa umetnost. Poleg seveda ljubezni do ustvarjanja (predvsem papirja) in pa tega, da mi kot mnogo drugim ni ravno "z rožicami postlano" in je to nekakšna moja delovna terapija(potrebna kot mogoče nekomu zdravila ali obiski pri tem ali onem specialistu), ki miri moj duh.

Sedaj pa k novosti.
Blogi (pisanje nekakšnega dnevnika) so le del mojega življenja po katerem tako ali drugače krmarim.
Novost, če jo tako lahko sploh poimenujem, saj bom še vedno ostala pri voščilnicah in enakem načinu dela kot do sedaj. Zadnje pol leta se mi namreč pogosto dogaja, da premišljujem o minljivosti življenja, o tem, kako bom nekoč pač morala oditi. Otrokom bi rada pustila za seboj tudi tiste spomine, ki jih bodo lahko čez leta prijeli v roke in pogledali, prebrali napisano in upam da, prenesli tudi naprej ...svojim morebitnim potomcem.
Od nekdaj sem imela rada spomine. Takšne in drugačne, nekatere manj druge bolj intenzivno.
In tako se moja novost imenuje MOJI SPOMINI. Zakaj bi to moral biti klasičen dnevnik ali prečudovit kolažni album(čeprav je tudi teh je v moji zbirki kar nekaj)?

Naredila bom album voščilnic!.....me je spreletelo neki dan.
To bo moj album spominov, v katerem bom jaz skozi moje oči in lastno doživljanje.
Vse voščilnice bodo narejene z mojo lastno fotografijo. Takšnih voščilnic sicer naredim kar nekaj, vendar pa, ko delam za sebe, tudi papirji šelestijo drugače.


Nisem si še čisto točno zastavila same hrambe vsega tega, vendar bom že sčasoma pogruntala nekaj pametnega. Vsaka voščilnica bo nosila tudi spremno besedilo(pa ne v njeni notranjost, ker bi bilo preveč nepraktično). Podobno temu, ki ga bom v rubriki Moji spomini sem ter tja predstavljala na blogu.

Za danes prvi dve iz te rubrike (kdaj kasneje pa še štiri, ki so nastale že prej).

Simfonija v belem
Tega poletnega dne sem bosa hodila po blejskih ulicah. Še vedno sem v svojih laseh zaznavala vonj po slani vodi.
Skorajda tri ure so bile popolnoma moje. Skupaj smo odšli do golf igrišča in se tam razšli: vsi vi na prijateljsko tekmovanje v mini golfu, jaz pa z fotoaparatom v roki na potep.....kar tako, za nosom. Redki trenutki v mojem življenju, ki jih znam še kako ceniti. Bosa sem stopicljala sem ter tja, včasih pritisnila na sprožilec fotoaparata, posedela na kakšni terasi, si naročila pivo in opazovala vrvež okoli sebe. Prejšnji dan smo bili na enodnevnem izletu na morju. Nepozabno doživetje predvsem za D. in A. , pa tudi za mene, ki sem po petih letih spet videla morje. Samo preprosto... čutim neizmerno hvaležnost in nežnost, ki me prežema.

Kričanje v tunelu
Eden tistih dni, ko smo se spet odpravili peš na B. Strma pot navzgor, a toliko lahkotnejši spust. Vročina je že malo pojemala, ko smo se vračali.

Ob poti proti podvozu smo se smejali kravam, ki so tako lenobno obračale glave sem ter tja in vsake toliko časa z repom odganjale mrčes.

V podvozu pa.....kričanje in odmevi. Čeprav nimam ravno rada kričanja, sem tega dne tudi sama kričala. Tisto radostno kričanje , ko ti ob tem zapoje duša. Tega dne je bila moja duša radostna in moje telo polno energije. Čutila sem, da sta najmlajše dva srečna in njuna sreča se je prenesla na mene.

Se spominjata teh cvetlic, ki so se bohotile nekje blizu cerkve? In pisanih metuljev, ki so nas spremljali ob poti na travniku?

Toliko za danes o ....Mojih spominih....trenutkih mojega življenja, ki jih ujamem v objektiv in potem prenesem na voščilnice.