Nabrusimo škarje, že.....

Nabrusimo škarje, že čaka papir,
že novih ustvarjanj napočil je čas!

Saj se spominjat te pesmi?
Nabrusimo kose, že klas dozoreva, že žetve bogate napočil je čas!

Ampak šalo na stran. Nisem ravno brusila škarij. Jih pa vsake toliko časa malo sčistim z brusilnim kamnom. Na njih se naberejo razno razni ostanki, ki počasi začnejo motit pri rezanju.

Se je pa pred brušenjem/čiščenjem dogajalo še marsikaj.
Končno, ampak res končno, sem za silo pospravila mojo šaro. V to sem bila pravzaprav prisiljena in to še zdaleč ni delo, ki ga imam rada in bi ga dodala na seznam mojih želja.
V dar sem dobila še dve majhni omari in tako sem morala malo spremeniti postavitev, da sem vse nekako stlačila v prostor, da še vedno ostaja kotiček za otroke in druge, ki pridejo v delavnico ali ustvarjat ali pa zgolj klepetat.
Sicer sedaj ta kotiček ni več v mojem vidnem polju, kar mi ni čisto všeč. Čeprav pa (po drugi strani) je sedaj razporeditev takšna, da veliko težje jemljejo razne materiale, brez da bi jaz videla.
Kot ponavadi: V vsaki dobri stvari je nekaj slabega in v vsaki slabi nekaj dobrega.
Tekom let se je te "moje šare" nabralo toliko, da mi sem ter tja kakšen osebek namigne, da sem hujša kot cigani. Ampak mi po domače povedano "prav nič ni mar".
Ti osebki očitno še niso slišali za hrčke in hrčkanje in deželo, ki se imenuje Hrčkarija.
Takole nekako izgleda del, kjer so barvni papirji, lepilni trakovi in v škatlicah razne drobnarije.

Nekje tu se še skrivajo šablone za Shape, velika akrilna plošča za štempiljke, spodaj levo pa lučka in ob njen moja podloga za luknjanje ali pa okraševanje s pisali, kadar gre za drobne detaile.

Moja prilagojena miza (sestavljena skupaj iz enih ostankov /kar moje delo je in potem pokrita z debelimi dilami, ki jih na vsake tolika časa preoblečem s papirjem), ki je prilagojena tudi v višino, saj vse delo opravljam stoje, ker me drugače preveč hitro izdajo kolki.
Tule izgleda še nekako očem prijazna, ker drugače je na njej toliko šare, da se po vsej verjetnosti znajdem zgolj samo jaz in v vsej tisti šari točno vem, če mi je kdo premaknil en sam papirček.
Giljotina je zadeva, ki jo bolj malo uporabljam. Očitno je nisem vajen ali kaj jaz vem kaj. Nisva ravno na TI z njo. Saj kar nekaj nareže, vendar priznam, da mi je veliko ljubša rezalna podloga in ravnilo, v katerem je nožek za rezanje.
Tik ob predalih se vidi nekaj rjavega. To je prostor za rezanje z olfa nožem. Tam se nareže kar nekaj 3d trakov. Ker je les izjemno gladek, se odrezano zlahka odstrani s površine in uporabi pri delu.




Tole
pa so
malo
detaili
šare
v
omari.


Lahko sem samo hvaležna za prostor, ki ga imam. Pa naj bo pospravljen ali ne!
Pozabila sem slikati še moj priljubljen stol. Kar tisti zložljiv za kampiranje, z stranskim vstavkom za steklenico ali konzervo. Je kar zelo zaseden element. Pridem na vrsto za sedenje, kadar preženem našega mačka.
Evo lenobe lene...........zleknjene čez ves stol. Tule ima revno eno takšne lahkotne raztezovalne vaje.
In kot sem že na začetku omenila: kar nekaj časa bom potrebovala, da se navadim nove razporeditve, reda (sem že premišljevala, da bi danes kar malo razmetala, da bi bilo počutje boljše). Ampak proti večeru imam še eno delo s stricem (digitalni foto albumi) , pa naj do takrat ostane tako kot je -za silo pospravljeno.Ena izmed fotografij za zgoraj omenjeni album. Res nimam pravega veselja, pa niti potrebnega znanja ne, obdelovati fotografije stare tudi blizu 100 let.

Mi je ta isti stric nekaj dni nazaj kar malo dvignil pritisk. Ko je prišel, nisem bila takoj tukaj in tu, nisem bila v kuhinji ali kje blizu nje. In ko je spraševal otroke "Ja kje je pa mami?", sem se mu iz zgornjega nadstropja oglasila rekoč, da sem na počitnicah.

Malora!!!
Je rekel: Ja, saj ti si pa vseskozi na počitnicah."
Saj je potem pojasnil, da se je šalil, ampak pritisk mi je pa vseeno zrastel(občutim to hitro, ker imam drugače izjemno nizkega). Edini dan v dnevu, ko si vzamem kakšnih 20 minut počitka, je čas kosila. Da v miru pojem, kot pač ostali kulturni ljudje.
Saj so tudi dnevi, ko te napade in s svojimi kremplji zgrabi "gospa lenoba". In ne redko. Pač so takšni dnevi. Ko pač že nekaj počneš, samo da ni treba delati tistega, kar bi moral ali bi bilo pametno.
Moj včerajšnji delavnik je bil dolg natanko 15 ur. Začel se je ob 5 ih zjutraj in končal zvečer ob osmih. Naš je imel popoldansko večerne obiske, ki me niso potrebovali ob sebi. Mlajše dva sta tudi imela obiske sošolca in bratranca. Tako je bil dan praktično moj na ta način, da se ni bilo potrebo z nikomer ukvarjati. In sem delala in delala....roke so se mi tako izsušile, da sem jih lahko mazala samo še z naravnim vazelinom, da ni peklo in skelelo. Na vsake toliko časa sem počila, kar pomeni, da sem prišla za računalnik na "čik pavzo". Ob osmih sem skupaj v družbi svaka še pol ure počakala, da so odšli obiski in se pridružila s prigrizkom otrokom, ki so gledali Gospodar prstanov.
Pa je minil še en dan. Naporen, ampak to je pomenilo, sem danes spala celo do 5 ure zjutraj.