Ampak to še vedno pomeni, da bi potovale ena po ena naokoli in nimam nad njimi nobenega pregleda. Kakšne druge izpeljave so mi bile zoprne zaradi prenašanja/transportiranja naokoli.
Pa sem se odločila za čisto preproste mape. Papirje imam točno tako velike, kot je končni izdelek. To so ostanki iz ene od tiskarn in pri velikosti amerikanke jih nisem nič zapogibala, pri ostalih pa sem samo spodaj zapognila nazaj nekaj papirja in ta zapognjen del v obeh krajnih robovih zalepila na daljšega. Ko se to zloži skupaj, prosto stoji in nastanejo nekakšni žepki, kamor lahko vtakneš voščilnice. In to je bilo to. Zaradi trdnosti sem samo na prvi in zadnji žep dodala karton. Zapiralo pa sem naredila preprosto s trakom, ki sem ga zlepila skupaj na približno končno debelino in se na zloženo mapo natakne.
Drugače pa je bilo pri velikosti amerikanke. Papir je bil ravno prav visok in nekako sem morala ustvariti žepe. Pa sem se spomnila na še ene ostanke od plastičnih map. Tudi ti so ravno toliko dolgi in široki, da jih ni bilo potrebno nič rezati. Z zadnje strani sem jih prilepila (spodaj in zgoraj) na ozadje in žep je bil gotov. Tu sem ta dva zalepljena konca plastičnega ovitka na zadnji strani prekrila z nekim brezveznim sivim papirjem. Platnica in ozadje pa imata prav tako dodan trši papir in enako zapiralo kot zgoraj omenjena izvedba. Nobenega krašenja, dekoriranja......nič. Samo gol papir, saj je vse skupaj namenjeno zgolj transportu, hrambi in zaščiti na tak način, da se voščilnice lahko še vedno vidijo, brez da bi se jih bi bilo potrebno dotikati.
Zelo dobra in uporabna zadeva.
OdgovoriIzbriši