V parku

Ne, ni nas še pot zanesla v letošnjem letu ne v ta ali oni park. Včasih je čas, pa ni vremena, včasih je vreme ugodno, pa se nekako ne moremo uskladiti. Plani za naslednji teden obstojajo, a ker sem bolj Čudne sorte tič, raje verjamem šele takrat, ko je dogodek že mimo.

Hčera si je že izbrala svojega favorita, ampak ker ima danes še nastop, je nisem želela obremenjevati s tem, da ne en ne drug ne bo njen, da bo ona dobila takšnega, kjer bo prostora za več fotografij(moja manija za večino domačih albumov).

Zadnje dni veliko pogovarjam z mojim "notranjim jazom", predvsem tistim delom, ki mi diktira kaj in kako delati, kje iskati in najti tisto notranje zadovoljstvo, ki te napolni do obisti, ti da krila in....

Bolj klavrni so ti moji pogovori.

Vsaj meni zvenijo tako. Ne znam in ne znam pustiti ob strani določenih stvari, za katere točno vem, da me zgolj samo ovirajo, bremenijo in napolnjujejo z nekakšnim notranjim nemirom, ki ima negativen prizvok.
In tako namesto da bi se prepustila svojim lastnim čustvom in vzgibom, kar naprej premišljujem o tem, kako zelo znamo (zavestno ali ne) škodovati drugim. Celo takšnim, ki jih niti ne poznamo in ne oni nas. Žalostno. Kako se pogovori za mizami vrtijo praviloma o ljudeh, ki jih ni poleg. In potem se počutiš nekako osamljenega, ker sam nisi sposoben opravljanja, ocenjevanja in vrednotenja drugih brez da bi jih pravzaprav poznal. In včasih ta osamljenost boli...strašno boli. Ker veš, da se bosta zamenjala dan in noč in spet in znova.....ti pa boš ostal takšen kot si in drugi takšni kot so. Spremeniti drugih...ne moreš nikoli in ni vredno truda.To je Sizifovo delo.  Spremeniš lahko zgolj in edino samega sebe. Da bi jaz govorila o ljudeh, ki jih ne poznam? To pa tudi ni možno. Torej ostajam na NULTI točki. Včasih se samo še vprašam, če tudi oni tako kot jaz kdaj pomislijo: Nikoli ne bi želela biti kot oni. To nisem jaz!  Ali kdaj pomislijo, ali samo govorijo: Nikoli ne bi želeli biti kot Ona (jaz)?

Albuma......
Za osnovo sem si vzela umazano bele trakove (ostanki od razreza v tiskarni) in jih dvostransko obdelala.Všeč mi je ta papir. Uporabljala sem ga tudi za mini tag albume v modro beli kombinaciji. Posamezne fotografije so v mapi kolažnih albumov 2 na Moj album.

Malo mešanega je v obeh. Tako se namreč tudi počutim: malo mešano.In ne samo to. Tudi zadovoljna sem z obema albumoma! Meni sta všeč. Mogoče pa res kateri ostane doma.

Serija albumov V PARKU me je nagovorila čisto spontano. Skozi moje občutenja in pričakovanja. To sta dva izmed teh albumov.

Sedaj pa delat na drugih stvareh in poizkušat pozabit vse bla bla...čvek čvek.....rekla djala...... (šport širših množic). To preprosto ni za mene!
In...čisto preveč sem zanemarila samo sebe, se podrejala drugim ter njihovim pričakovanjem in pozabila tisto, kar je resnično pomembno.