Kompletiram darilo -1.del

Zadnje dneve sem kot vreme - vsako uro drugačna. Zdaj polna energije, kot topli sončni žarki in že naslednji trenutek vsa kisla, kot dež, ki vsake toliko časa pripleše izpod neba.....včasih čisto tiho, nežno, malček romantično; spet drugič divje ropotajoče, neustavljivo....

Tudi pri ustvarjanju se odraža to moje razpoloženje.
Na mizi kar nekaj načetih projektov, ki jih umikam sem ter tja, zdaj delam tega, zdaj onega.

Že ko sem delala zeleno torbico iz prejšnje objave, sem vedela, da me bo kombinacija peljala še naprej ..v nove poizkuse, kombinacije, drugačne oblike.....

Voščilnica je velikosti 15,5x15,5 cm, spravila pa sem jo v škatlico 16x16 cm.

Rožice sem naredila iz ročno narejenega papirja (belega v sredini sem še dodatno pobarvala s perl vodenimi barvami). Napis Happy Birthday pa se bo tako kot zelena in bela barva ponavljal skozi naslednja kompletiranja.

Modni dodatki kot darilce

Preden sem se lotila tega pisanja, sem se skušala spomnit, kdaj nazadnje v mojem življenju sem si kupila torbico. Pa se nisem mogla spomnit. Že nekaj let jih namreč pobiram od obeh hčera, kadar se kakšne naveličata, sama pa kupim zgolj kakšen ruzak za na pot, ali pa takšno torbo, kjer je moč shranjevati tudi mape za A4 liste.

Sicer tele papirne torbice nimajo nobene povezave s pravimi torbicami. V smislu uporabe seveda. So mi pa vseeno simpatične. Dolgo jih že nisem delala. Ta vikend pa me je kar nekaj prijelo. Mogoče je temu krivo to, da sem se ostrigla čisto na kratko, kakšne 3-4 cm , proti prejšnjim do več kot sredina hrbta dolgim. Kratki lasje so me vrnili nazaj v mladost, sajsem takrat zadnjič imela kratke lase.

Po prvi rdeče črni še skorajda nujna modro bela kombinacija. Se spominjam, ko sva bili s sestro majhni, sva kar naprej delali torbice iz papirja, pa denarnice, razne košarice, celo svojh papirnat denar sva si naredili. Pa naj še kdo reče, da sem že odrasla in zrela oseba!

Še vedno se rada(tako kot v otroštvu) igram s papirjem, delam denarnice, torbice..... In prav uživam pri tem. Le da tokrat ni poleg sestre, s katero bi se prepirala, tekmovala, smejala....... Ampak bolj od tistih otroških papirnih so mi ostale v spominu kvačkane. Okrogle. Mama je vedno dovolila, da sem porabila ostanke razne volne in kvačkati v krogu se mi  je zdelo sila preprosto. Bile so pisane, pač odvisne od ostankov.

Torbice so velike 16x12x4 centimetre. Ravno takšno velikost sem izbrala, da gre lahko vanjo normalno velika voščilnica. Prva rdeče črna je malček drugačna od ostalih treh -pri robu nima dodanih okrasnih trakov in držali torbice se navidezno nadaljujeta še do samega dna torbice.

V predpasniku

Mape za recepte me še vendno kar precej spremljajo. Pravzaprav bi bilo še boljše, če bi rekla, da me spremlja hrana. Glede na to, da ne kuham prav z ogromnim veseljem, pa mi je kuhanje vseeno nekako položeno v naročje.
Začelo se je že zgodaj. V drugi razred sem hodila, ko so se moji starši odločili, da v moje otroštvo ne sodi obiskovanje podaljšanega bivanja in zganjanje "traparij" pri igri, ampak bom doma po šoli skrbela za gospodinjstvo. Pa tako majhna sem bila (no ja, še danes nisem velika; največ 162 cm sem dosegla). Prvi šok, ki sem ga morala preboleti je bil to, da so me v drugem razredu prepisali v "nevarstven" razred in sem zaradi tega zamenjala tudi vse sošolce in sošolke. Potem pa za piskre. En teden 3x tedensko, drugi teden 2x tedensko. Zaradi očetove narave dela, sva se pač tako menjavala pri kuhanju kosil. Vikendi pa so ostali mami.

Te misli vezane na moje rano otroštvo so švigale skozi mojo glavo, ko sem delala to zadnjo mapo. In to je tudi eden od razlogov, da je v njej nekaj bolj temnih barv. Res nisem bila navdušena nad kuhanjem, ki ni bilo samo kuhanje, ampak sem bila še vezana na čas. Tiste dni, ko sem kuhala jaz, je moralo namreč kosilo biti takrat in takrat. Do skorajda minute (mogoče ravno zaradi tega danes ne maram časovnega reda), kajti oče je v svojih delovnih dneh na kosilo vedno hodil domov.
Ne vem zakaj, a najbolj sem si zapomnila fižolovo  juho. Tako majhna sem bila in suhcena, da sem morala pristaviti stol, da sem lahko z leseno pasirko skozi cedilo pasirala kuhan fižol, zalivala luščine, jih metala v skledo in spet od začetka. Dokler ni zmanjkalo fižola. Pa vedno sama, čisto sama. Sestra v vrtcu, mama in oče v službi, moji prijatelji v šolskem varstvu. Ko je odbilo 13, je prišel na kosilo oče, nekaj čez drugo še mama s sestro. Ostalo je še pomivanje posode (oooo, kako ga sovražim).
Naša družina je bila zelo klasična kar se tiče prehranjevanja. Nobenih novih stvari se ni uvajalo v prehranjevanje, vse je bilo preprosto in narejeno tako, da je lahko kuhal tudi otrok. Po predalčkih pospravljeno kaj je primerno za kateri dan jesti.

A k sreči sem odraščala v treh različnih prehrambenih svetovih in od vsakega odnesla v svojem spomini tisto, kar mi je bilo všeč. Če se je moja mama razburjala, da ne smemo jesti krompirja v oblicah , ker nismo kmetje....sem le tega lahko jedla pri njeni mami, ki tudi ni bila kmet. In obilo zelenjave. Hitrih in ukradenih prigrizkov, ker je znala razumeti, kako se nam otrokom vedno mudi. Tako je bila zunaj na dvorišču pri pipi z vodo vedno tudi vrečka soli in vrečka sladkorja, narezan kruh. Z vrta si smuknil paradižnik, ga prerezal, poslolil in z njim v ustih letel. Ali pa pod vodo na hitro zmočil kos kruha in po njem posul belega sladkorja (le kdo bi si vzel čas za mazanje česarkoli). Mama je vedno iz nič znala napravit vsakič nekaj drugačnega. Uporabljala je začimbe, zelišča, razne pijače........


Druga mama je bila povsem druga zgodba. Predvsem se je jedlo drugače. Tam mi je najbolj ostala v spominu podmetnica, žlikrofi, češplovi cmoki posuti z obilo cimeta, maslo, ki sva ga ure dolgo delali in vlivali v lesene modelčke.... veliki hlebi kruha, ki jih je z loparjem porivala v kmečko peč. In vedno za mene kakšen kruhov pajacek. Dan in noč je dišalo po suhih mesninah in 1x sem celo močno zbolela, ker sem (seveda skrivoma) pojedla preveč pršuta.

Ko sem prvič prišla do lastne kuhinje, sem v njej poizkušala združevati vse te tri tako različne prostore mojega življenja. Pa vendar me kuhinja nikoli ni premamila v tem smislu, da v njej uživala. Tekom let sem se nekajkrat lotila kuhanja po receptih, pa se mi je več ali manj vse "podrekalo". Nikoli ni bilo tisto, kar bi moralo biti, kar sem pričakovala. In tako se v kuhariji in peki več ali manj prepuščam občutkom. Tudi vage nikoli ne uporabljam, ampak mečem na "uč". Vago uporabljam zgolj za preračunavanje obrokov (kadar pač ti moram početi).
Ampak so recepti prav pametna zadeva. Gotovo bom nekaj mojih zapisala za otroke, tako kot je omenila tudi Hali. Danes se že tri sučemo v kuhinji in všeč mi je, ko vsak teden dodajamo kaj novega, ko vsepovsod ležijo začimbe s svojimi tipičnimi okusi, skupaj v terilnku naredimo gomasio za kakšno 3 tedensko uporabo in podobno.

Papirji iz te mape so narejeni ....malo packanja z barvami, malo poštempljano, senčeno, raztrgano,  lepljeno.....Dodala sem narezano blago, nekaj tekstilnih in usnjenih trakov, pisano vrvico....

Mini škatlice z ročajem kar tako

Majcene škatlice v čisto preprosti osnovni izvedbi.Se me še vedno drži tisto, da če je nuja, se lahko škatlica ovije in pošlje po pošti.

 Škatlica v sebi nosi simbolično voščilnico. Malo čudno jih je bilo delat, ker bi še kar kaj nataknila na njih, manjkali so mi motivi, drugi dodatki. Ampak sem se trmasto držala začrtanega. Osnova pa so za te štiri sivi kartoni, ki so potem obdelani.

Včasih pri izdelavi nečesa bolj ali pa manj uživamo. Moram priznati, da pri temle nisem ravno pretirano uživala. Nekako brezzaznavno bi lahko rekla, se je odvijalo delo.

Ali pa k takšnim občutkom tudi malo pripomore vreme, ki ne samo mene najeda že tam od nedelje. Idealno za tečnobo, pasivnost, spanje, jedenje(ali bolje prenajedanje)......Ampak že kot majhni deklici so mi govorili, da moram razmišljat kot cigani (kar ni ravno preprosto) in se veseliti z dežnimi kapljami, ker nekje na svojem koncu s seboj nosijo svetle sončne žarke.

In konec koncem sem lahko vesela tudi, ker imam pri roki štiri škatlice za malenkost, če me spet kdo od otrok preseneti z nenadnim rojstnim dnevom ali pač darilcem prijateljici kar tako.....
Še ena sličica manjka v tej objavi, pa so žal ravno prazne baterije. Pa naslednjič. Danes me je z obiskom presenetila Didi in mi prinesla čudovito sivko (obešanko). Kar zažarele so barve. Didi hvala.

Otroško praznovanje

Otroci se še posebej veselijo svojih rojstnih dni. Darila, zabava, pogostitev v šoli ali vrtcu se je tudi kar prijela. Takole je ena deklica pripravila vabila na rojstno dnevno praznovanje in sladka presenečenja za v šolo. Vse lepo spisano, motivi pobarvani, škatlice napolnjene......Le še otroci manjkajo.

Za polškatlice je osnova svetlosiv trši papir. Letom in šolskim tlem primerno sem se odločila kar za motiv klasične torte. Rdeče pentljice za deklice, modre za dečke in viola za učiteljice.

Vabilca so narejena na barvni lepenki (te sem že nekajkrat delala, le motiv je vsakič drugačen).

Dober občutek otroka, ko je v pripravo vložil tudi svoje delo....je preprosto neprecenljiv.