Morala sem se lotit nekega darila. V mislim sem si zadala, da bom prijateljici naredila nekaj, da bo malo organizirala svoje fotografije, ki jih je neki dan prinesla k meni(da ji bom spravila skupaj album za sinov 18 rojstni dan) kar v vrečki. Potem sem pa premišljevala kaj in kako bi bilo tisto, kar je zanjo primerno.
Za začetek sem izhajala iz tele moje prastare mape, ki je namenjena hrambi mojih odtiskov. Ampak nekaj podobnega temu je že dobila(v modro srebrni barvi), da ima notri shranjene voščilnice, ki jih potem porabi med letom.
Potem pa sem spet nekako obtičala pri kuvertah. Jah me strašno jezijo včasih, ker imam nekaterih res veliko, pa jih gledam in gledam in potem mi vse skupaj presede in jih moram v nekaj spremeniti.Ampak še pred njo sem bila prvo na vrsti jaz. Po naravi sem včasih tudi malo nevoščljivo bitje. Priznam. Zakaj bi ona imela te fotografije urejene tako, kot je pač všeč meni, jaz pa ne?
In sem prvo razrezala eno veliko škatlo (je še čisto surova), zložila kar nekaj tistih največjih kuvert, dodala listke na katere sem pisala kar s svinčnikom, saj se bo ta zadeva spreminjala in jo napolnila s fotografijami in listki, kartami, izrezki.... ki čakajo, da najdejo svoj prostor v enem od albumov. Ko bo čas (hmmm?) bo dobila novo zunanjost in čisto nov pokrov. In ta čas .... takole na kupu posortirano( v predalu zloženo sploh ni izgledalo tako velikoooo) me prej čaka še kar nekaj listov iz albumov ali kar samih albumov.
Šele potem je bila na vrsti ona. Ja, ne drži vedno tisto pravilo: Kovačeva kobila je vedno bosa.
Izbor barve je bil povsem naključen ali po sistemu: zagrabila sem tisti dolg trak fotokartona, ki je bil na vrhu. Dobro, kajti ni ravno oseba, ki bi bila barvno občutljiva.
Če so bile moje kuverte velikanke, sem tule uporabila običajne, tiste s trakom za lepljenje in ravnim robom, ki me tako zelo nervirajo in jih je 1x hčera pomotoma kupila ne vem kakšno število.
Na levi je prostor za njene morebitne zapiske, na desni se pod trakom skriva mapica za dva cd-ja.
Tale fotografija pa samo zaradi neke opazke: ker se skupaj lepljene kuverte odpirajo/položijo lahko tudi takole, sem za lepljenje uporabila dvostranski lepilni trak(uporabili bi lahko tudi preprosto spenjanje s spenjačem). Pri mojih, ki so prav tako lepljene skupaj, pa lahko uporabimo lepilni aplikator, saj stojijo in obremenitev ni velika ter tako ni bojazni pred morebitno popustitvijo lepljenih delov.
Da sama mapa ni po nepotrebnem še višja ali pa tekst v krogih čisto premajhen, sem naštempljala kar številke v kroge in v prvo kuverto dodala spisek teh številk kamor bo lahko zapisala, kaj tam notri je.
Mape za recepte me še vendno kar precej spremljajo. Pravzaprav bi bilo še boljše, če bi rekla, da me spremlja hrana. Glede na to, da ne kuham prav z ogromnim veseljem, pa mi je kuhanje vseeno nekako položeno v naročje.
Začelo se je že zgodaj. V drugi razred sem hodila, ko so se moji starši odločili, da v moje otroštvo ne sodi obiskovanje podaljšanega bivanja in zganjanje "traparij" pri igri, ampak bom doma po šoli skrbela za gospodinjstvo. Pa tako majhna sem bila (no ja, še danes nisem velika; največ 162 cm sem dosegla). Prvi šok, ki sem ga morala preboleti je bil to, da so me v drugem razredu prepisali v "nevarstven" razred in sem zaradi tega zamenjala tudi vse sošolce in sošolke. Potem pa za piskre. En teden 3x tedensko, drugi teden 2x tedensko. Zaradi očetove narave dela, sva se pač tako menjavala pri kuhanju kosil. Vikendi pa so ostali mami.
Te misli vezane na moje rano otroštvo so švigale skozi mojo glavo, ko sem delala to zadnjo mapo. In to je tudi eden od razlogov, da je v njej nekaj bolj temnih barv. Res nisem bila navdušena nad kuhanjem, ki ni bilo samo kuhanje, ampak sem bila še vezana na čas. Tiste dni, ko sem kuhala jaz, je moralo namreč kosilo biti takrat in takrat. Do skorajda minute (mogoče ravno zaradi tega danes ne maram časovnega reda), kajti oče je v svojih delovnih dneh na kosilo vedno hodil domov.
Ne vem zakaj, a najbolj sem si zapomnila fižolovo juho. Tako majhna sem bila in suhcena, da sem morala pristaviti stol, da sem lahko z leseno pasirko skozi cedilo pasirala kuhan fižol, zalivala luščine, jih metala v skledo in spet od začetka. Dokler ni zmanjkalo fižola. Pa vedno sama, čisto sama. Sestra v vrtcu, mama in oče v službi, moji prijatelji v šolskem varstvu. Ko je odbilo 13, je prišel na kosilo oče, nekaj čez drugo še mama s sestro. Ostalo je še pomivanje posode (oooo, kako ga sovražim).
Naša družina je bila zelo klasična kar se tiče prehranjevanja. Nobenih novih stvari se ni uvajalo v prehranjevanje, vse je bilo preprosto in narejeno tako, da je lahko kuhal tudi otrok. Po predalčkih pospravljeno kaj je primerno za kateri dan jesti.
A k sreči sem odraščala v treh različnih prehrambenih svetovih in od vsakega odnesla v svojem spomini tisto, kar mi je bilo všeč. Če se je moja mama razburjala, da ne smemo jesti krompirja v oblicah , ker nismo kmetje....sem le tega lahko jedla pri njeni mami, ki tudi ni bila kmet. In obilo zelenjave. Hitrih in ukradenih prigrizkov, ker je znala razumeti, kako se nam otrokom vedno mudi. Tako je bila zunaj na dvorišču pri pipi z vodo vedno tudi vrečka soli in vrečka sladkorja, narezan kruh. Z vrta si smuknil paradižnik, ga prerezal, poslolil in z njim v ustih letel. Ali pa pod vodo na hitro zmočil kos kruha in po njem posul belega sladkorja (le kdo bi si vzel čas za mazanje česarkoli). Mama je vedno iz nič znala napravit vsakič nekaj drugačnega. Uporabljala je začimbe, zelišča, razne pijače........
Druga mama je bila povsem druga zgodba. Predvsem se je jedlo drugače. Tam mi je najbolj ostala v spominu podmetnica, žlikrofi, češplovi cmoki posuti z obilo cimeta, maslo, ki sva ga ure dolgo delali in vlivali v lesene modelčke.... veliki hlebi kruha, ki jih je z loparjem porivala v kmečko peč. In vedno za mene kakšen kruhov pajacek. Dan in noč je dišalo po suhih mesninah in 1x sem celo močno zbolela, ker sem (seveda skrivoma) pojedla preveč pršuta.
Ko sem prvič prišla do lastne kuhinje, sem v njej poizkušala združevati vse te tri tako različne prostore mojega življenja. Pa vendar me kuhinja nikoli ni premamila v tem smislu, da v njej uživala. Tekom let sem se nekajkrat lotila kuhanja po receptih, pa se mi je več ali manj vse "podrekalo". Nikoli ni bilo tisto, kar bi moralo biti, kar sem pričakovala. In tako se v kuhariji in peki več ali manj prepuščam občutkom. Tudi vage nikoli ne uporabljam, ampak mečem na "uč". Vago uporabljam zgolj za preračunavanje obrokov (kadar pač ti moram početi).
Ampak so recepti prav pametna zadeva. Gotovo bom nekaj mojih zapisala za otroke, tako kot je omenila tudi Hali. Danes se že tri sučemo v kuhinji in všeč mi je, ko vsak teden dodajamo kaj novega, ko vsepovsod ležijo začimbe s svojimi tipičnimi okusi, skupaj v terilnku naredimo gomasio za kakšno 3 tedensko uporabo in podobno.
Papirji iz te mape so narejeni ....malo packanja z barvami, malo poštempljano, senčeno, raztrgano, lepljeno.....Dodala sem narezano blago, nekaj tekstilnih in usnjenih trakov, pisano vrvico....
V moji kuhinji ni nikoli povsem pospravljeno. Vedno se kaj dogaja, kuha, peče, včasih zgolj kofetka ali igra karte, kakšno drugo igro. Včasih sem veliko raje kuhala kot zadnjih nekaj mesecev. Je čisto res, da se človek z leti v marsičem spreminja in je posameznikom dano, da zmorejo in zanjo celo življenje ohranjeti nek isti nivo življenja. Tudi pri kuhariji. Sedaj se že tri sukamo za štedilnikom, vsaka ima svoj način kuhe, pripomočkov.... .skratka strašna gužva. Če bi zadela na loto, bi prav gotovo imela še 1x večjo kuhinjo kot jo imam, z veliko takšnih in drugačnih sprememb. Včasih se kdo, ki ima še manjšo kuhinjo, čudi.....kaj bi mi še večja. Je treba dojeti, da se pri nas nihče ne prehranjuje kje drugje (v šoli, službi, zgolj občasno kdaj zunaj) in da tako za sedem +še vedno kakšnega človeka, preprosto rabiš prostora: za shranjevanje takšne in drugačne robe od živil, do posode, pripomočkov; za gibanje, delo...
Z recepti pa sem vsa leta imela težave. Še najbolje so mi uspeli tisti, ki mi jih je kdo ustno povedal ali pa kar pokazal v praksi. Ko sem se lotila česa po kuharski knjigi, se mi je ponavadi vse ponesrečilo.
Tako bolj ali manj improviziram in si bolj malo zapisujem. Kakšno stvar pa je včasih le pametno zapisati. Bolj za druge, kot pa mene samo.
Tudi se je sama kuha močno spremenila že pred kakšnimi šestimi leti, ko je v naš dom (predvsem moje življenje) stopil M.Montignac. Tu pa moram kdaj pa kdaj kaj zapisati, da ne pozabim, zamešam. Ravno zaradi njega je bil čisto impulzivno dodan napis memories, ker njega pa nikoli ne bom pozabila in ga zvesto vcepljam tudi drugim. Skozi pogovore, na forumu ki uspešno deluje že 5 let, v praksi ko kaj pripravljamo v naši kuhinji za poizkušanje drugim......Seveda pa v povezavi tudi z drugim, kar še sodi v prehranjevanje, pitje. Trenutno obdelujemo informacije o destilirani vodi.
Nekako je potrebno najti krivca, da se začne dogajati nov projekt.
Prestavljala sem papirje, jih postavljala v različne postavitve, iskala barvne kombinacije in da bi mi bilo vse skupaj malo bolj jasno...prilepila štiri ali pet papirjev. Pa se je našla moja hči z idejo, da ravno to ona potrebuje. Nujno!!! Kot zrak in vodo. Kdaj bo?
Mapa za shranjevanje receptov.
Pa sem se je lotila. Spet osnova bele vrečke. Tokrat sem jih zlagala in skupaj vezala v cik-cak. Šest belih vrečk in v vsaki dva notranja kartona.
Ko je bila narejena, sem hčeri dejala, da je čisto prelepa zanjo. Malo me je gledala, potem pa rekla: Itak jaz hočem osem žepov in ne šest. Pa isti papir mora biti! ...je še dodala.
Kaj bi naslednji predstavljen projekt ni ravno skrivnost. Mogoče ravno njena mapa.
Ps: če se bo lepo obnašala in če mogoče spet ne bo prelepa zanjo .)
Velika mapa za majhno bitje je pravzaprav harmonika mapa, namenjena pa je shranjevanju takšnih in drugačnih spominov (predmetov, fotografij, risbic...) na dni preživete v vrtcu.
Tole pravzaprav sploh ni bilo tako zelo lahko narediti.
Mapa je namreč še večja od A4 formata (saj drugače vanjo ne bi šle risbice) in pripraviti in zlagati tako velike liste ni mačji kašelj. No ja, vsaj meni.
Narejena je po sistemu harmonika zloženih map.
Kar pomeni, da so listi zavihani nazaj za žepe in potem še prepognjeni na polovico. Torej je vsak list več kot še 1x večji, kot pa potem , ko je izdelan.
Štirje od listov so sezonski...namenjeni letnim časom.
En žepek je namenjen spremljanju teže, velikosti, shranjevanju odtisov rok in/ali nog. Eden rojstnemu dnevu, na prvi strani kar fotografiji na žepu.
Si predstavljate koliko je tu papirjev? Huh!
Na platnicah in skozi mapo se večkrat "sprehodi" takšen ali drugačen muc, saj se skupina imenuje Mucki.
Na zadnji strani platnice je še kuverta za cd/dvd(digitalni spomini).
Napisi so natur in prepuščeni naročnici, da jih sama pobarva ali pa ne. Prav tako je poleg dodanih še šest takšnih okvirčkov kot na platnici (vendar manjših), da jih lahko po želji sama doda kamor želi. Ali pač ne? Kaj vem.
Rozasto...za nekatere všečno, drugim ta barva povzroča glavobol, spet tretji je enostavno ne prenesejo.
Meni je čisto všečna, a se nekako dokaj hitro naveličam delati z njo. Moja najmlajša pa se kar topi ob njej. Kot velika večina punčk.
Pri prvi sem na žepke dodajala imena mesecev(natisnjeni s pomočjo računalnika). Takole sem jih slikala, še preden sem jih lepila. Okrasno izsekani vogalčki se pojavljajo na vseh straneh, po trikrat pa sem dodala rdeče in belo izrezano srce iz ročno izdelanega papirja. Platnice debelejša lepenka, oblečena v ovojni papir, ki je meni strašno všeč in ko sem ga odkrila v kupu starih papirjev, sem bila prav navdušena. Na platnicah z enako pisavo kot v notranjosti, dodan napis Najini spomini in dve srci iz ročno izdelanega papirja.
Naslednja ima žepke pol-pol. Pri polovici sem namreč vogalčke zapognila in jih prilepila, preko pa dodala še izsekane rožice. Teh šest strani je tudi poštempljano z rožicami na samem ozadju žepa. Ovojni papir sem tokrat uporabila tudi za okraševanje žepkov. Ostalo pa še: nekaj občrtavanja, nekaj pikic s perl lepilom, trije majhni izsekani cvetovi. Platnice izdelane kot pri prejšnji, le da so tu brez dodanega napisa, pač pa sem ovojni papir potiskala z enakimi rožicami kot v notranjosti.
Ko sem tole delala, so nastale tri. Več o izgledu teh treh map pa na moji strani.
Potrebujemo: za zgibanje karton, ki meri v dožino 30 cm, za zadnji zunanji sredinski vstavek pa karton širine 14 cm. Višina je pri meni 19 cm, ampak to je popolnoma odvisno od tega, kako velike imamo notranje žepe. Moji so pač takšni (spet prilagajanje papirju, ki ga imam na voljo). Pregibi na harmoniki so na 2cm (hrib, dolina), od vsakega robu pa je 3 cm. Za zadnji sredinski vstavek določimo sredino(7cm). Od te sredine potem še v levo in desno naredim po tri pregibe(na razmaku cca.5-6mm). Skupno jih je torej sedem. Tu so vsi narejeni na isti strani. Vse zgibe dobro zapognemo. Sledi dodajanje lepilnega traku in sestavljanje skupaj. Skupaj zlepimo zloženo harmoniko in zadnji sredinski vstavek tako, da se robovi stikajo. Lahko zadnji vstavek naredimo tudi daljši. V tem primeru lepimo nekoliko od robu. Tako obdelan nov kos potem prilepimo na platnice(tu je velikost platnic set odvisna od tega, kako velike/visoke, široke imamo notranje liste z žepi). Jaz sem tule uporabila barvno lepenko, ki je ni potrebno oblačit. Lepimo kakšna 2-3 mm proč od zadnjega zgiba narejenega na zadnjem sredinskem vstavku (huh, nisem ravno dobra za razlage; se pa vidi, kje je dodan dvostranski lepilni trak a sliki). In na koncu nam ostane samo še, da izdelamo notranjost platnic in tako prekrijemo lepljenje.Ostane nam še dodajanje listov na pripravljene zgibe.
Lahko pa seveda oblečemo tudi kakšno drugo lepenko, trši karton.
Enak postopek, kot že zgoraj opisan, le da imam tokrat zadevo narejeno z oblečeno lepenko.
Ali pa takole..........(rumeni dodatki levo in desno so zgolj okras, namenjen za zatikanje listov).
Če je bilo kar nekaj teh map narejenih za shranjevanje receptov (tam ponavadi dodajam notranje vstavke v žepe za pisanje), so današnje namenjene shranjevanju ljubezni. Tisto v smislu.....danes sva bila v kinu, pa gredo lahko karte v žepek; kakšna fotografija,; morebitno ljubezensko pismo; razna čečkanja na lističe; posušen podarjen cvet; ovitek od podarjene čokolade ...itd. Poleg listov s pisanjem, seveda. Včasih polno ljubezni, drugič mogoče bolečine ali razočaranja, besa...
Zanimivo, da jih je že kar nekaj nastalo pod mojimi prsti, pa se vseeno vsakič znova lovim in iščem pri izdelavi.
Še do danes si nisem zapomnila (in tudi dvomim, da si bom kdaj) kakšne so mere za osnovo zgibanja. Vedno moram pogledati v blok z zapiski preden se lotim (pametni pišejo!...čeprav mi je to tako čudno).
Najlažje in najhitrejše je prepogibanje žepkov.
Vse ostalo je zamudno delo. Če sem še vključim idejo, kako opremiti notranjost, da je nekaj drugega kot prejšnji in še kakšen pred njim.....Včasih preprosto zmanjka pametnih idej. Tako je najpreprosteje se omejiti na barvne kombinacije.
Obe ti mapi za recepte sta narejeni dokaj preprosto, saj prejemnic ne poznam, o njima vem le to, da sta mami že odraslim otrokom. Torej sem se izognila vsem odvečnim okraskom in dekoriranjem.
Za notranje vstavke sem naredila črtaste liste na različnih barvnih podlagah, lepljenih na povoščeno srebrno osnovo.
Tale prvi je v rumeno oranžnih tonih.
Drugi pa v raznih zelenih odtenkih.
Dodani lističi na sprednji in zadnji platnici(v notranjosti) so tisti samolepilni in se lahko snamejo dol (jih nisem nič posebno lepila) če jih ne potrebujemo, ali pa na enak način dodajajo novi. V notranjosti je na žepkih dodanih nekaj kvadratov za pisanje, po dve obdelani pisarniški zaponki. Žepnih vstavkov je več....ponekod dva, nekje trije, lahko samo en. V prvi takšni mapi, ki sem jo naredila, se skriva kar nekaj listov z recepti iz revij.
Tole mi ni uspelo ravno najbolje. Ampak težko letam na 100 strani in ustrežem zdaj temu , zdaj onemu. Najbolje bi bilo, da bi se kar zaklenila. Skratka...v zadnjem tednu -Week 4 na Paper Garden so želeli, da ozadje natisnemo sami. Dobro, tu ni bilo večjih težav. Uporabila sem tri različne štempiljke in pač natisnila z rjavo blazinico. Potem mi pa nekako nič ni sodilo poleg. Še najbolj ta list, ki sem ga izbrala.
Ne bom se nič kaj sekirala in obremenjevala, kar je je! Izpolnila sem cilj, ki sem si ga zadala:udeležiti se vseh štirih tednov. Potem pa je tu še moja nova mapa za shranjevanje, ki se je pridružila tisti levi že narejeni harmonika shranjevalni škatli.
V notranjost sem dala 6 dvojnih žepov za zatikanje, ki pa so tokrat še na vsaki zunanji strani dobili prilepljene trakove za zatikanje. Ko zatakneš liste za te trakove, ne morejo prav nikamor uiti, saj jih zadrži sredinska zložena harmonika, na katero je teh 6 dvojnih žepov potem lepljeno z dvostranskim lepilnim trakom.
Tako da je praktično ločenih prostorčkov 4x6, se pravi 24.
Zadnja stan (pregibna) je klasično narejena z 7x zgibom papirja(v isto smer, da se naredi nekakšen hribček, ki se lepo upogiba, stiska ali širi) in potem lepljena z daljšim kosom na platnice, ki so tokrat iz precej debele, kar 4mm, lepenke. Preprosto zato, ker bo ta mapa šla letos z menoj na počitnice in mora biti trpežna.
Lepenka je klasično oblečena in v notranji strani obeh platnic dodan še enobarvni okrasni karton.
Za danes samo ena mapa, ki je nastala že nekaj dni nazaj, vendar pa je bila za darilo. Tu so slike osnovne mape, kako sem jo potem še sama malo napolnila z recepti in napisi, pa sem pozabila slikati. Delana je po sistemu harmonika zlaganja za vstavljanje listov, ki jih je šest, dvostranskih z žepnimi zavihki.
Dodala sem nekaj izdelanih papirnih sponk, na zadnji strani prilepila še samolepilne lističe večih barv in v žepe vložila okoli 30 tagov za pisanje.
Nekaj receptov sem obdarovanki napisala sama, ostalo pa je njeno delo. V žepke sem vložila tudi nekaj izrezkov receptov iz revij. Preprosto zato, ker to ona tudi sama dela.....trga recepte iz revij in časopisov. Sedaj upam, da ji bo ta mapa služila za shranjevanje in jo bo nekoč prepustila sinu, ki izredno rad kuha za svoja 14-ta leta.
Lacey bo žrebala 23.februarja. Sarah bo žrebala v ponedeljek zvečer.
Ker sem imela neko predstavitev in sem morala voščilnice dati na ogled, sem premišljevala, kako naj to naredim. Saj drugače jih lahko shranim v prozorne vrečke, skupaj s kuverto in to je to. Ampak to še vedno pomeni, da bi potovale ena po ena naokoli in nimam nad njimi nobenega pregleda. Kakšne druge izpeljave so mi bile zoprne zaradi prenašanja/transportiranja naokoli.
Pa sem se odločila za čisto preproste mape. Papirje imam točno tako velike, kot je končni izdelek. To so ostanki iz ene od tiskarn in pri velikosti amerikanke jih nisem nič zapogibala, pri ostalih pa sem samo spodaj zapognila nazaj nekaj papirja in ta zapognjen del v obeh krajnih robovih zalepila na daljšega. Ko se to zloži skupaj, prosto stoji in nastanejo nekakšni žepki, kamor lahko vtakneš voščilnice. In to je bilo to. Zaradi trdnosti sem samo na prvi in zadnji žep dodala karton. Zapiralo pa sem naredila preprosto s trakom, ki sem ga zlepila skupaj na približno končno debelino in se na zloženo mapo natakne.
Drugače pa je bilo pri velikosti amerikanke. Papir je bil ravno prav visok in nekako sem morala ustvariti žepe. Pa sem se spomnila na še ene ostanke od plastičnih map. Tudi ti so ravno toliko dolgi in široki, da jih ni bilo potrebno nič rezati. Z zadnje strani sem jih prilepila (spodaj in zgoraj) na ozadje in žep je bil gotov. Tu sem ta dva zalepljena konca plastičnega ovitka na zadnji strani prekrila z nekim brezveznim sivim papirjem. Platnica in ozadje pa imata prav tako dodan trši papir in enako zapiralo kot zgoraj omenjena izvedba. Nobenega krašenja, dekoriranja......nič. Samo gol papir, saj je vse skupaj namenjeno zgolj transportu, hrambi in zaščiti na tak način, da se voščilnice lahko še vedno vidijo, brez da bi se jih bi bilo potrebno dotikati.
