Modna torbica kot darilce

Nekje drugje sem v zadnjem mesecu večkrat s fotografijami prikazovala moj pogled skozi okno. Čeprav doma v majhnem kraju, nekje bogu za hrbtom, sem se v tem času večkrat počutila, kot da se dogaja toliko vsega, kot bi skoraj živela v velikem mestu. Ali še bolje povedano: imela sem občutek, da se zunaj dogaja takšno, kar  ni povsem običajno, ne sodi ne v ta čas in ne ta kraj. Čeprav zadnje dni več ali manj izpod neba nežno pršijo dežne kaplje, pa sem le po dolgem času dobila občutek (prvič v tem letu), da se je končno začelo zunaj nekaj dogajati v smislu prebujanja narave.

 Posegla sem po barvah,ki so mi ta trenutek po doživljanju, pričakovanju ... še nekako najbližje. Pri The Play Date Cafe imajo tokrat v "špilu" zelo podobno barvno kombinacijo.

Cappuccino...Slate...Burlap

Barve kapučina, kamenja ......
Pri D.R.S Designs Rubber Stamps pa je tematika  Paper Flowers.
...use a recycled or re-purposed item on your projects pa pri The Paper Players.

Uporabila sem ostanek raztrgane kartonske škatle, mrežico za "zidarsko malarske posle", malce bele akrilne barve, kamenje pa sem posnemala tako,da sem siv karton premazala z lesnim lepilom in posula z mioksom (črno srebrn droben prah, ki ga malarji dodajajo v barvo, da pričarajo malček starinskega videza).

Osnova tele "torbice" je še vedno predloga iz prejšnje objave (rumena torbica), le da je tokrat zunanja obdelava drugačna ne samo barvno, pač pa tudi kompozicijsko.

Midva

Februar se že piše in danes sem tukaj z drugo polovico tiste črne osnove, ki sem jo prepolovila in potem prekrila s papirji.

Če je bila prva obdelana v živih barvah in z dodajanjem "strašnih" elementov, pa je tokratna v črno belih odtenkih. In kot se malenkost spodobi za februar: rahlo srčkasta.

Tako po dodajanju elementov, kot po sami "pripovedi".

V notranjosti zgolj en sam žepek v katerem je še nekaj prostora za kakšno presenečenje, da ni ravno takoj vidno. Ali pa kakšno lepo misel, posvetilo, izpoved srca.....(zložen kos belega papirja).
Vendar se vse tole dogaja povsem spontano in v mislih nisem bila pri "februarskem prazniku" št. 2.
Srčki, ljubezen ....bolj zares in kar 14 dni!!!
Če vas zanima zgolj pokukati ali pa pridružiti ...... pa hitro na Vladkin blog Ustvarjalna skrinja, kjer bo potekalo 14 dni ljubezni.

B O O ! ! !

Jah saj vem.  Konec januarja, zima, pritisnil je mraz, jaz pa .....

So trenutki, ko se pač prepustiš trenutnemu navdihu in potem pač nastane, kar nastane. Čarovnice konec januarja. In netopirji, mačke, buče.....

Nekaj utrinkov iz notranjosti.

Malo sem pospravljala. Res malo in za zelo kratek čas. Kajti ko pospravljaš, srečaš toliko že davno pozabljenih materialov.In potem .... potem pač padejo v vodo tisti načrti o "pospravljenem".
Star koledar, ki sem mu odrezala številke, potem pa ga še prepolovila in dobila dve osnovi. To je ena od njiju v prenovljeni podobi.

Metulji in amerikanke

Ja, tiste kuverte so res globoko pokukale v moje trenutno življenje in tako je nastal še en izdelek.

Sestavljanje amerikank v končno podobo, črno in belo kombinirano z barvami.
Ps: notranji roza in zeleni listi imajo preliv od svetle proti temni.

Takega načina zlaganja in sestavljanja ter lepljenja kuvert sem se prvič lotila pred kakšnimi dvemi leti. Vendar je teh šest kuvert ostalo v škatli z imenom "kuvertni albumi" , ker nekako nisem vedela, kako naj se jih lotim.

In ne vem kaj točno se dogodi, da človek kar naenkrat ve, kaj bi z njimi naredil, kako jih dokončal, sestavil skupaj v zaključeno celoto.

V tej mapi je tako skupaj sestavljenih 15 kuvert amerikank, po tri na en list, končno pet notranjih listov. Toliko sem namreč še imela različnih barvnih papirjev z metulji, ki so ostali od škatlic(majhne fotografije v sredini vodoravno). Fotografije v navpični vrsti pa prikazujejo nekaj notranjih vstavkov, saj ima vsak od petih listov pet žepkov za shranjevanje. 

Tudi na platnice sem dodala metulje.Podlaga za njih je narejena čisto "po gorenjsko". Pri rezanju metuljčkastih papirjev so ostali nekaj manj kot centimeter široki trakovi. Pa sem jih nalepila na podlago in potem izrezala tri kvadratke, kjer sedaj domujejo trije metulji.

Koledar (2)

Moj stari koledar počasi oživlja. Pri tistem prvem, ki bo samo moj, sem uporabila samo en list in tako jih je še kar nekaj ostalo, ki me zvezdavo opazujejo, se mi ponujajo in čakajo na svojo priložnost. Pri tem, ki sem ga poimenovala Narava, se veliko bolj vidi, kako upravičeno je bilo vse počutje, ki ga je doživljal od vseh pozabljeni koledar. Slike v njem so namreč resnično lepe.

Tu sem uporabila več listov, saj je bilo kar nekaj preoblačenja. Tako notranjih strani, (ki so tokrat obdelane dvostransko), kot tudi platnic. gre za preprost način izdelave, kjer za osnovo vzamemo kuverte amerikanke. Kar nekaj albumov sem že naredila z njimi. Takle način lepljenja pa mislim, da sem uporabila šele drugič, ali mogoče tretjič.








S kuvertami so ustvarjeni stranski žepki, ki jih je na eni strani šest in na drugi štirje. V vsakega od njih pa sem položila enobarvni kartonček, ki ima na vrhu zgolj s sponko pripet satenski trak, da ga lažje izvlečemo. Menjaje sem vstavljala svetlo modre in natur kartončke.

Stranski žepki s trakovi tudi botrujejo temu, da se album zavezuje navpično in ne prečno, kot je največkrat navada. Saj bi pri takšnem zavezovanju "popeštala" trakove, ki rahlo kukajo iz notranjosti in vabijo k ogledu.

Takole nekako izgleda prva stran, kjer je šest že omenjenih žepkov.

In še zadnja stran s štiri žepki.

Koledar

Enkrat je bil koledar. Pravzaprav je bilo več njih. Ampak med vsemi si je ravno on izboril položaj tistega, ki je preko leta s stene kraljeval prostoru, času, se ponosno razkazoval mimoidočim.

Celo leto je zvesto služil in prešteval dneve, tedne, mesece. Prav vsak mesec je vsakič znova oživel, ko so obrnili list na njem in se je bahal z novo sliko, ki je s svojimi zemeljskimi barvami napolnila prostor.

Ko je bilo leto naokoli, so ga sneli s stene in položili v temen predal. Sprva mu je počitek godil, a že prvo leto mu je postalo dolgčas. Pa se ni nihče zmenil zanj. Neizmerna žalost ga je popadla. Ko je tako ležal že drugo in tretje leto, ga je napadlo depresivno stanje. Prepustil se je usodi, izgubil vsako upanje.

Pa je prišlo četrto leto in ... sprva ga je obsijala svetloba. Zaslepljen je mežikal prestrašeno čakal, kaj se bo dogodilo. Roke so se stegnile k njemu in.....






Tako so koledar in njegove čudovite fotografije čisto predolgo ležale nekje globoko v temi. Vedno sem vedela, da ga bom za nekaj uporabila, mu znova vdahnila življenje in ga postavila na ogled. Le nekako nisem vedela kako naj se ga lotim.

In včeraj je nastal mini albumček s petimi notranjimi vstavki. Pravzaprav gre za enolistni album. Naj povem, da listi koledarja niso ravno najboljše kvalitete, kadar papir zgibamo. Robi se radi hitro "osmukajo". Vendar pa je to za domačo rabo malo manj pomembno.

Sedaj moram samo še izbrati "temo" albuma in primerne fotografije. Mislim da .... hmm... lahko bi bil kar čisto moj .... pet vstavkov, pet dvojnih strani, pet otrok..... Bom še premislila.

V predpasniku

Mape za recepte me še vendno kar precej spremljajo. Pravzaprav bi bilo še boljše, če bi rekla, da me spremlja hrana. Glede na to, da ne kuham prav z ogromnim veseljem, pa mi je kuhanje vseeno nekako položeno v naročje.
Začelo se je že zgodaj. V drugi razred sem hodila, ko so se moji starši odločili, da v moje otroštvo ne sodi obiskovanje podaljšanega bivanja in zganjanje "traparij" pri igri, ampak bom doma po šoli skrbela za gospodinjstvo. Pa tako majhna sem bila (no ja, še danes nisem velika; največ 162 cm sem dosegla). Prvi šok, ki sem ga morala preboleti je bil to, da so me v drugem razredu prepisali v "nevarstven" razred in sem zaradi tega zamenjala tudi vse sošolce in sošolke. Potem pa za piskre. En teden 3x tedensko, drugi teden 2x tedensko. Zaradi očetove narave dela, sva se pač tako menjavala pri kuhanju kosil. Vikendi pa so ostali mami.

Te misli vezane na moje rano otroštvo so švigale skozi mojo glavo, ko sem delala to zadnjo mapo. In to je tudi eden od razlogov, da je v njej nekaj bolj temnih barv. Res nisem bila navdušena nad kuhanjem, ki ni bilo samo kuhanje, ampak sem bila še vezana na čas. Tiste dni, ko sem kuhala jaz, je moralo namreč kosilo biti takrat in takrat. Do skorajda minute (mogoče ravno zaradi tega danes ne maram časovnega reda), kajti oče je v svojih delovnih dneh na kosilo vedno hodil domov.
Ne vem zakaj, a najbolj sem si zapomnila fižolovo  juho. Tako majhna sem bila in suhcena, da sem morala pristaviti stol, da sem lahko z leseno pasirko skozi cedilo pasirala kuhan fižol, zalivala luščine, jih metala v skledo in spet od začetka. Dokler ni zmanjkalo fižola. Pa vedno sama, čisto sama. Sestra v vrtcu, mama in oče v službi, moji prijatelji v šolskem varstvu. Ko je odbilo 13, je prišel na kosilo oče, nekaj čez drugo še mama s sestro. Ostalo je še pomivanje posode (oooo, kako ga sovražim).
Naša družina je bila zelo klasična kar se tiče prehranjevanja. Nobenih novih stvari se ni uvajalo v prehranjevanje, vse je bilo preprosto in narejeno tako, da je lahko kuhal tudi otrok. Po predalčkih pospravljeno kaj je primerno za kateri dan jesti.

A k sreči sem odraščala v treh različnih prehrambenih svetovih in od vsakega odnesla v svojem spomini tisto, kar mi je bilo všeč. Če se je moja mama razburjala, da ne smemo jesti krompirja v oblicah , ker nismo kmetje....sem le tega lahko jedla pri njeni mami, ki tudi ni bila kmet. In obilo zelenjave. Hitrih in ukradenih prigrizkov, ker je znala razumeti, kako se nam otrokom vedno mudi. Tako je bila zunaj na dvorišču pri pipi z vodo vedno tudi vrečka soli in vrečka sladkorja, narezan kruh. Z vrta si smuknil paradižnik, ga prerezal, poslolil in z njim v ustih letel. Ali pa pod vodo na hitro zmočil kos kruha in po njem posul belega sladkorja (le kdo bi si vzel čas za mazanje česarkoli). Mama je vedno iz nič znala napravit vsakič nekaj drugačnega. Uporabljala je začimbe, zelišča, razne pijače........


Druga mama je bila povsem druga zgodba. Predvsem se je jedlo drugače. Tam mi je najbolj ostala v spominu podmetnica, žlikrofi, češplovi cmoki posuti z obilo cimeta, maslo, ki sva ga ure dolgo delali in vlivali v lesene modelčke.... veliki hlebi kruha, ki jih je z loparjem porivala v kmečko peč. In vedno za mene kakšen kruhov pajacek. Dan in noč je dišalo po suhih mesninah in 1x sem celo močno zbolela, ker sem (seveda skrivoma) pojedla preveč pršuta.

Ko sem prvič prišla do lastne kuhinje, sem v njej poizkušala združevati vse te tri tako različne prostore mojega življenja. Pa vendar me kuhinja nikoli ni premamila v tem smislu, da v njej uživala. Tekom let sem se nekajkrat lotila kuhanja po receptih, pa se mi je več ali manj vse "podrekalo". Nikoli ni bilo tisto, kar bi moralo biti, kar sem pričakovala. In tako se v kuhariji in peki več ali manj prepuščam občutkom. Tudi vage nikoli ne uporabljam, ampak mečem na "uč". Vago uporabljam zgolj za preračunavanje obrokov (kadar pač ti moram početi).
Ampak so recepti prav pametna zadeva. Gotovo bom nekaj mojih zapisala za otroke, tako kot je omenila tudi Hali. Danes se že tri sučemo v kuhinji in všeč mi je, ko vsak teden dodajamo kaj novega, ko vsepovsod ležijo začimbe s svojimi tipičnimi okusi, skupaj v terilnku naredimo gomasio za kakšno 3 tedensko uporabo in podobno.

Papirji iz te mape so narejeni ....malo packanja z barvami, malo poštempljano, senčeno, raztrgano,  lepljeno.....Dodala sem narezano blago, nekaj tekstilnih in usnjenih trakov, pisano vrvico....

Baby boy -malo drugače

Lep sončkast dan in jaz vesela, da mi je uspelo dokončati tole, kar sem praktično načela že pred kakšnim mesecem.

Pravzaprav sem takrat samo obrezala embalažo alpskega mleka in jo od zunaj oblekla z modrimi papirji. Potem pa je to obležalo iz 100 in enega razloga, ki niti niso tolikanj pomembni. Nekako sem zbrala voljo in danes nadaljevala. Je že prav, da še izkoristim možnost prijave na izziv pri naši CRAFT-talnici. To bo moja druga prijava.

Nadaljevanje nedokončanega:
Prvo s pokrovom, potem delom, ki se odpira in seveda dodajanjem motivov.  Niti najmanjšega načrta nisem imela, kaj pravzaprav želim narediti, tako da sem sproti improvizirala.

Posamezne fotografije so na ogled tule. 
Pa še dolg od prvega izziva za BojaMojo.....voščilnica z zadnje strani ni izdelana. Samo preprosto modra je.

Voščilnica nekoliko drugače. Že dolgo sem jo želela narediti in končno naredila. V notranjosti (embalaže alpskega mleka) je še nekaj prostora za majhno darilce.....copatki, slinčki, medvedek, ropotiljica......