sreda, 22. september 2010

Malenkosti

Vsaka sama za sebe resnično povsem nepomembna, vse skupaj na kupu pa.....
Vedno takole na razstavi, saj zdaj potrebuje to ta, zdaj oni. SO dnevi, ko mi uspe pospravit tale nered v omaro, a kot čudež se naslednji dan spet vse skupaj znajde na mizi in me mrko gleda.

Da se zamotim(ne mislim na vse tisto kar me moti, pa tudi zanimivo: pri pospravljanju materialov se vedno rojevajo nove ideje), sem malo uredila trakove, jih zgolj prestavila na drugo mesto in že sem se bolje počutila.Le ideja ni prav nobena prišla. Tu se ne dogajajo čudeži tako pogosto, kot pri materialih za barvanje razstavljenih na mizi.
A kaj, ko nikoli ni konca! Z drugega konca me neprijazno pogledujejo tile tulci, katerih je nekaj že celo v grobem pobarvanih, pa kljub temu ne najdem ne časa in ne prave ideje ....kaj za vraga narediti iz njih? Okoli 70 se jih je že nabralo in namesto, da bi se jih že enkrat vendarle lotila, jih samo kopičim in kopičim. Nekoč....
 V iskanju idej sem še malo pokukala v vse škatlice, predalčke, našla vse polno šare (seveda neuporabne), pa tudi takšnih stvari, ki kar kličejo po uporabi, pa mi ni jasno kako, kam, skupaj s čim, kdaj.....
Vmes me že več kot 10 dni vsak dan (razen tistih štirih deževnih) kliče hlodovina, šepeta in ječi tam iza vogala, meni pa gre včasih prav na bruhanje, ko jo zagledam. Hvala bogu se tudi ta vsak dan čudežno  spreminja In postaja na pogled bolj prijazna. Še nekaj dni! Potem ne bo več tako moteča. Brnenje žag in razbijanje cepinov, macol in klinov bo potihnilo. Ampak raje ne pomislim na ves prah, ki se skozi vsako režo uspešno prebija v hišo! Teh 14 dni je samo sprotno pospravljanje, vse ostalo nima smisla. Da ne govorim o tem, da imam seveda polomljene vse nohte, zareze tu in tam po rokah, ker pač v delovnih rokavicah nimam pravega občutka.
In kot že tolikokrat poprej.....tik preden odpelješ otroka na praznovanje, je treba še nekaj dokončat, prilepit še zadnjo malenkost.....napolnit škatlico....
Malo kičasto, ampak pri 11 letih tako mora bit!

9 komentarjev:

  1. O, si lepo uredila delovni prostor. Meni uspe to naredit 1x na leto ;)
    Potem pa, ko začnem spet delat, kaos. Enostavno nekaterih stvari nimam kam dati, hočem pa vse pri roki ;)
    Samo je pa fajn feeling potem, ko pospraviš ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Luštno je pospravljat..če ne drugega vsaj takrat vidiš kaj vse imaš, in ja dobiš tudi nove ideje:) sam kaj ko ni toliko časa za pospravljanje:) luštna škatlica

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, tudi pri meni se je nabralo kar nekaj šare, ki ne vem kako jo naj uporabim ali pa vem, da je itak ne bom uporabila. Predvsem nekaj materiala, ki sem si ga kupila na začetku, pa ugotovila, da ni zame. Si pa lepo vse uredila in upam, da se kmalu rešiš tudi drv in prahu.

    OdgovoriIzbriši
  4. Zavidam ti red, lepo si vse pospravila.Ne zavidam ti hlodovine, meni pomaga to, da si predstavljam, ako bo pozimi fajn ob kaminu pit čaj :-)

    OdgovoriIzbriši
  5. Ko samo pomislim na moj nered mi postane slabo. Pa nikakor se ne morem lotiti pospravljanja in sortiranja. Vedno je nekaj bolj nujno.. Darilce si pa luštkano naredila.

    OdgovoriIzbriši
  6. Joj, kak red je pri tebi!!!Bi se kar nekam skrila:):) Pri meni je vse v razsulu, kot tvoja hlodovina:):)Ja kar se tega tiče, pri nas smo včasih rekli, da se pri drvih 3X greješ: v gozdu, ko jih pospravljaš in pozimi, ko jih kuriš:):):)

    OdgovoriIzbriši
  7. Kako vabljivo! Prav mika me pokukati v tvoje predalčke in biti zraven, ko ustvarjaš. Tudi pri meni ni dolgo pospravljeno, ker se vedno najde kakšen kos, ki kliče po oblikovanju ali prenovi. Sicer bom pa moj delovni kotiček kmalu razkazala pri meni, pa pridi pogledat. Bom vesela kakšne ustvarjalne ideje!

    OdgovoriIzbriši
  8. ko taole po blogih gledam vaše ustavrjalne kotičke vedno mi je kar malo nerodni ker je moj atelje zadnje čase kot soba kamor se meče vse kar ne vam kam naj dam.mogoče se ta vikend res lotim posparvljanja.....predvsem pa metanja v smeti!!!

    OdgovoriIzbriši
  9. Jaz imam srečo v nesreči, da imam zeeelo malo prostora. Zato moram, če želim ali ne vedno vse pospraviti nazaj na svoje mesto. Vse v škatle in vse v eno in isto omaro, tako na mizi redkokdaj kaj ostane.
    Sanjam, da bom imela nekoč posebno sobo, kjer bom ustvarjala in takrat bom imela vse pri roki in verjetno tudi bolj razmetano. :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za obisk in oddani komentar.
Marika