Malenkosti

Vsaka sama za sebe resnično povsem nepomembna, vse skupaj na kupu pa.....

Vedno takole na razstavi, saj zdaj potrebuje to ta, zdaj oni. SO dnevi, ko mi uspe pospravit tale nered v omaro, a kot čudež se naslednji dan spet vse skupaj znajde na mizi in me mrko gleda.

Da se zamotim(ne mislim na vse tisto kar me moti, pa tudi zanimivo: pri pospravljanju materialov se vedno rojevajo nove ideje), sem malo uredila trakove, jih zgolj prestavila na drugo mesto in že sem se bolje počutila.Le ideja ni prav nobena prišla. Tu se ne dogajajo čudeži tako pogosto, kot pri materialih za barvanje razstavljenih na mizi.
A kaj, ko nikoli ni konca! Z drugega konca me neprijazno pogledujejo tile tulci, katerih je nekaj že celo v grobem pobarvanih, pa kljub temu ne najdem ne časa in ne prave ideje ....kaj za vraga narediti iz njih? Okoli 70 se jih je že nabralo in namesto, da bi se jih že enkrat vendarle lotila, jih samo kopičim in kopičim. Nekoč....

 V iskanju idej sem še malo pokukala v vse škatlice, predalčke, našla vse polno šare (seveda neuporabne), pa tudi takšnih stvari, ki kar kličejo po uporabi, pa mi ni jasno kako, kam, skupaj s čim, kdaj.....

Vmes me že več kot 10 dni vsak dan (razen tistih štirih deževnih) kliče hlodovina, šepeta in ječi tam iza vogala, meni pa gre včasih prav na bruhanje, ko jo zagledam. Hvala bogu se tudi ta vsak dan čudežno  spreminja In postaja na pogled bolj prijazna. Še nekaj dni! Potem ne bo več tako moteča. Brnenje žag in razbijanje cepinov, macol in klinov bo potihnilo. Ampak raje ne pomislim na ves prah, ki se skozi vsako režo uspešno prebija v hišo! Teh 14 dni je samo sprotno pospravljanje, vse ostalo nima smisla. Da ne govorim o tem, da imam seveda polomljene vse nohte, zareze tu in tam po rokah, ker pač v delovnih rokavicah nimam pravega občutka.

In kot že tolikokrat poprej.....tik preden odpelješ otroka na praznovanje, je treba še nekaj dokončat, prilepit še zadnjo malenkost.....napolnit škatlico....

Malo kičasto, ampak pri 11 letih tako mora bit!