Mačje zgode in prigode

Kar nekaj preko 21-e je kazala ura, ko se je hrup okoli hiše počasi začel umirjati. Živimo namreč tik poleg glavne ceste, kjer teče ena takšna lepa in simpatična ter predvsem ravna cesta, po kateri je mnogim v velik užitek stopit po pedalki za plin in brrrr......tudi krepko preko 100 v naselju. Tako je hrup naš običajni spremljevalec, ki smo se ga pač navadili. Hiše (sami gosto nasejani dvojčki) pa ležijo le na eni strani ceste. Pravzaprav še bolje povedano kakšen meter pod cesto. Zato smo si zasadili ciprese, smreke, ostalo grmičevje, ki raste v višino in vsaj malo ublaži vse skupaj.

In to „šavje“ je očitno priljubljeno odlagališče nekaterim osebkom, ki se želijo znebiti živali (muce ali več njih). Ni mi jasno, lahko zgolj samo predvidevam, da jih odvržejo kar med vožnjo. Ali pa mogoče kod nedaleč stran, pa se muce potem prestrašene zatečejo v to goščavo, kjer se lahko skrijejo, se počutijo vsaj malček na varnem.

Ura še vedno kaže nekje malo čez 21-to..... Strašno in neustavljivo mijavkanje, sedaj tu...sedaj tam. Zgolj slutili smo, da mijavka več muc in ne ena sama, saj se je že rahlo mračilo zadaj za hišami. In zgolj samo uganjevali bi lahko, koliko časa so že bile tam pod cesto, saj jih mogoče zaradi hrupa vsakodnevnega življenja nismo slišali že mnogo prej. Pa tudi če bi jih, bi prav lahko pomislili, da gre za kakšno od sosedovih muc. Naše iskanje je bilo neuspešno. In potem ni bilo za spati. Mijavkanje, tuljenje.....Po skupinah smo hoteli mačke ujeti s pomočjo medle baterijske svetlobe. Do 1h zjutraj. Takrat smo utrujeni obupali (najmlajše dva v stresnem stanju zaradi nemoči, ki sta jo občutila ob glasnem zavijanju)in si vse do jutra zatiskali ušesa, se selili na drugi del hiše, pa ni nič pomagalo.

Zjutraj smo eno muco našli, ker je zdrsnila pod dilo, ki prekriva svetlobni jašek kletnega okna. Skozi ta isto kletno okno, je naslednji dan druga muca padla v našo klet. A kaj hitro prestrašena pobegnila skozi odprta vrata. Tretja in mislim da tudi četrta sta mijavkali vsaka pri enem sosedu. Neustavljivo, glasno.....in predvsem srce parajoče.

Ena se je zagozdila v streho majhnega kozolca pri sosedu. Oborožen z rokavicami jo je hotel rešiti. A takoj ko se je znašla v njegovih rokah, je pobegnila. In mijavkanje se je nadaljevalo, sedaj na tem, sedaj na onem koncu. Ko sem morala v bližnjo trgovino, so me na povratku na terasi čakali trije mački(Tako je pač, če živiš v hiši in sploh če imaš teraso tako nizko, da jo od zemlje loči le 20 cm stopnička, na njej prijazno senčko, saj je pokrita in udobno sedežno garnituro, kjer se odvija 80% našega življenja doma v poletnih mesecih, balkonska vrata neprestano odprta, saj tu zaradi sence vročina ne seka tako hudo v hišo.), ki so seveda ob pogledu na mojo pojavo, takoj pobegnili........

Ps: to voščilnico sem delala težko in zgolj kot spremljavo k temu tekstu.