Mačje zgode in prigode -2.del

Za danes drugi del zgodbe Mačjih zgod in prigod.   

Tokrat pisanja ne bom pospremila z kakšnim mačjim izdelkom, pač pa z dvema drugima, ker zanj preprosto nimam volje. Verjeli ali ne, ampak ta trenutek mačke niso ravno priljubljena bitja pri meni, pa čeprav zato niso popolnoma nič krive.

Pa SPET k Mačjim zgodam in prigodam.....

Še istega dne je ena od hčer po mojem nasvetu kontaktirala Društvo za zaščito živali Kranj, kjer so ji prijazno povedali, da mora poklicati v to in to zavetišče (nekje pri Jesenicah) in to je tudi storila. Od tam smo dobili navodila, da moramo dobiti od občine dovoljenje, ki se seveda navezuje na kaj drugega kot finance, s katerim bodo oni financirali takšno ali drugačno oskrbo teh mačkov. Med tem sem se lotila branja zakonodaje, pravilnikov itd. Na občini sem od odgovornega iz odseka za okolje in prostor seveda izvedela kaj drugega kot to, da so denarna sredstva za to leto že porabili in..... in nobenih drugih možnosti za oskrbo mačka ali več njih.

Ne samo to. Zabolelo me je pri srcu, ko mi je bilo rečeno, naj jih odložim na eni od kmetij oz.še bolje: naj jih vrnem v naravo. Pa saj jih nismo mi vzeli naravi, niti jih nismo klicali, niti jih nismo ne želeli in jih tudi ne moremo imeti! Kako naj jih vrnem materi Naravi, saj mi jih ni ona položila na „domači prag“? Na tak način bi lahko danes imeli že celo čredo mačk, za katere niti pod razno: ne bi mogli skrbeti; imamo doma osebo, ki tega sploh ne bi dopustila (že za enega samega mačka imamo kar nekaj besednih prepričevanj); moramo pri enem od otrok zelo paziti zaradi alergije na živalsko dlako in še bi lahko naštevala. Poleg vsega so na obeh krajih že kar malček nesramno namigovali, da mačkov seveda sploh nihče ni odvrgel, ampak poznajo oni takšne „tiče“ kot smo mi in nam podobni. Imaš mačke, ko pa ti ni več do tega, da bi jih imel, pač pokličeš in misliš, da so oni tako naivni, da tega ne vedo.

Tako sta v pregorevanju treh različnih telefonskih aparatov minila dva dneva. Z veliko hude krvi, nesramnih besed in celo skorajda dobesedne obdolžitve, da smo mi sedaj kriminalci, ker pač nočemo nečesa, kar Moramo imeti! Ena od teh muc je ostala pri nas na terasi(tista nekako najmanj prestrašena ali pa najbolj sestradana). Navkljub vsemu imam srce in majhne in neobogljene živali ne bi pustila stradati(ali naredila celo tako, kot mnogi: za njo, nad njo s kopuljicami, grabljami....kar je pač takrat pri roki, samo da jo preženeš s svojega ozemlja). In seveda sem naivno verjela, da stvari morajo potekati tako, kot o tem govori zakonodaja. Pa ni tako! V enem od telefonskih razgovorov nekaj dni kasneje, mi je eden od odgovornih (katerega imena se žal ne spominjam) dejal, da je po zakonu maček naša last, ker se že 7 dni nahaja na naši zemlji??? Tako pač je in kaj bom jaz sedaj nekaj besedičila, ker to nima smisla.Očitno sva brala povsem različno zakonodajo, ali (ker sem naivka) izhajala iz povsem drugačnih izhodiščnih točk. Tudi če bi npr. kaj takšnega recimo (spet naivno) držalo, tokrat ne bi preneslo pravosodnih mlinov, saj so bili vsi odgovorni obveščeni v 24 urah, prijava proti odgovornim pa podana na VURS v roku 48 ur.

Ja!!! žalostno.
Spustiti sem se morala tako daleč, da zaradi vseh žaljivk in nekoretnega odnosa in na koncu koncev.... nespoštovanja zakonodaje....Moraš poseči po prijavah in si s tem nakopati en velik kup sitnosti, prepričevanja, hude krvi, tudi ostro izrečenih besed, ki mogoče v takšen „uraden“ pogovor sploh ne sodijo, tvegaš „pljuvanje“ sosedov, ki so pač postopili bolj „pametno?“ in žival tako ali drugače pregnali (ja kam neki....nazaj k nam npr.) in ti potem naslednji dan zvonijo na vratih, da že ukroti te mačke, ki se „klatijo“ po celi vasi in kar je najpomembneje....hodijo celo po njihovi zemlji., zelenjavnem vrtu, trati kjer se igrajo otroci, tulijo po cele noči in ne pustijo spati......itd. Enemu je celo z jezika „padlo“: Saj so bili k vam odvrženi! Kar tako...mimogrede.
Veste, zakonodaja, pravilniki, razne dopolnitve le teh, so nekaj, kar je le papir. V realnem življenju pa ne zdržijo tako kot morajo. Pa čeprav ti 100 in en človek reče(predvsem po raznih društvih): Tako mora biti! To je njihova zakonska dolžnost! 

Nekega dne nas je obiskal celo z javnega redarstva. Človek pomisli kaj neki je ušpičil, potem pa.....Prišel sem zaradi mačka ali več njih. Ja? Zakaj? Podana je bila prijava na VURS in oni so nas obvestili..... Seveda je bila prijava  in kar vesela sem bila, da bodo sedaj to neljubo težavo odpravili. Pa ni bilo nič. Le preverit je prišel, če mački resnično obstojajo.

Na tej točki pisanja se bom za trenutek ustavila in globoko zajela sapo.