četrtek, 06. maj 2010

V predpasniku

Mape za recepte me še vendno kar precej spremljajo. Pravzaprav bi bilo še boljše, če bi rekla, da me spremlja hrana. Glede na to, da ne kuham prav z ogromnim veseljem, pa mi je kuhanje vseeno nekako položeno v naročje.
Začelo se je že zgodaj. V drugi razred sem hodila, ko so se moji starši odločili, da v moje otroštvo ne sodi obiskovanje podaljšanega bivanja in zganjanje "traparij" pri igri, ampak bom doma po šoli skrbela za gospodinjstvo. Pa tako majhna sem bila (no ja, še danes nisem velika; največ 162 cm sem dosegla). Prvi šok, ki sem ga morala preboleti je bil to, da so me v drugem razredu prepisali v "nevarstven" razred in sem zaradi tega zamenjala tudi vse sošolce in sošolke. Potem pa za piskre. En teden 3x tedensko, drugi teden 2x tedensko. Zaradi očetove narave dela, sva se pač tako menjavala pri kuhanju kosil. Vikendi pa so ostali mami.
Te misli vezane na moje rano otroštvo so švigale skozi mojo glavo, ko sem delala to zadnjo mapo. In to je tudi eden od razlogov, da je v njej nekaj bolj temnih barv. Res nisem bila navdušena nad kuhanjem, ki ni bilo samo kuhanje, ampak sem bila še vezana na čas. Tiste dni, ko sem kuhala jaz, je moralo namreč kosilo biti takrat in takrat. Do skorajda minute (mogoče ravno zaradi tega danes ne maram časovnega reda), kajti oče je v svojih delovnih dneh na kosilo vedno hodil domov.
Ne vem zakaj, a najbolj sem si zapomnila fižolovo  juho. Tako majhna sem bila in suhcena, da sem morala pristaviti stol, da sem lahko z leseno pasirko skozi cedilo pasirala kuhan fižol, zalivala luščine, jih metala v skledo in spet od začetka. Dokler ni zmanjkalo fižola. Pa vedno sama, čisto sama. Sestra v vrtcu, mama in oče v službi, moji prijatelji v šolskem varstvu. Ko je odbilo 13, je prišel na kosilo oče, nekaj čez drugo še mama s sestro. Ostalo je še pomivanje posode (oooo, kako ga sovražim).
Naša družina je bila zelo klasična kar se tiče prehranjevanja. Nobenih novih stvari se ni uvajalo v prehranjevanje, vse je bilo preprosto in narejeno tako, da je lahko kuhal tudi otrok. Po predalčkih pospravljeno kaj je primerno za kateri dan jesti.
A k sreči sem odraščala v treh različnih prehrambenih svetovih in od vsakega odnesla v svojem spomini tisto, kar mi je bilo všeč. Če se je moja mama razburjala, da ne smemo jesti krompirja v oblicah , ker nismo kmetje....sem le tega lahko jedla pri njeni mami, ki tudi ni bila kmet. In obilo zelenjave. Hitrih in ukradenih prigrizkov, ker je znala razumeti, kako se nam otrokom vedno mudi. Tako je bila zunaj na dvorišču pri pipi z vodo vedno tudi vrečka soli in vrečka sladkorja, narezan kruh. Z vrta si smuknil paradižnik, ga prerezal, poslolil in z njim v ustih letel. Ali pa pod vodo na hitro zmočil kos kruha in po njem posul belega sladkorja (le kdo bi si vzel čas za mazanje česarkoli). Mama je vedno iz nič znala napravit vsakič nekaj drugačnega. Uporabljala je začimbe, zelišča, razne pijače........


Druga mama je bila povsem druga zgodba. Predvsem se je jedlo drugače. Tam mi je najbolj ostala v spominu podmetnica, žlikrofi, češplovi cmoki posuti z obilo cimeta, maslo, ki sva ga ure dolgo delali in vlivali v lesene modelčke.... veliki hlebi kruha, ki jih je z loparjem porivala v kmečko peč. In vedno za mene kakšen kruhov pajacek. Dan in noč je dišalo po suhih mesninah in 1x sem celo močno zbolela, ker sem (seveda skrivoma) pojedla preveč pršuta.
Ko sem prvič prišla do lastne kuhinje, sem v njej poizkušala združevati vse te tri tako različne prostore mojega življenja. Pa vendar me kuhinja nikoli ni premamila v tem smislu, da v njej uživala. Tekom let sem se nekajkrat lotila kuhanja po receptih, pa se mi je več ali manj vse "podrekalo". Nikoli ni bilo tisto, kar bi moralo biti, kar sem pričakovala. In tako se v kuhariji in peki več ali manj prepuščam občutkom. Tudi vage nikoli ne uporabljam, ampak mečem na "uč". Vago uporabljam zgolj za preračunavanje obrokov (kadar pač ti moram početi).
Ampak so recepti prav pametna zadeva. Gotovo bom nekaj mojih zapisala za otroke, tako kot je omenila tudi Hali. Danes se že tri sučemo v kuhinji in všeč mi je, ko vsak teden dodajamo kaj novega, ko vsepovsod ležijo začimbe s svojimi tipičnimi okusi, skupaj v terilnku naredimo gomasio za kakšno 3 tedensko uporabo in podobno.
Papirji iz te mape so narejeni ....malo packanja z barvami, malo poštempljano, senčeno, raztrgano,  lepljeno.....Dodala sem narezano blago, nekaj tekstilnih in usnjenih trakov, pisano vrvico....

5 komentarjev:

  1. Moram rečt, da se me je bolj kot mapa za recepte dotaknila tvoja zgodba. Saj vem, da se take stvari niso dogajale samo v knjigah, da s(m)o otroci včasih doma veliko bolj pomagali(delali), ampak tako mala in si že skrbela za gospodinjstvo!? Velika naloga za malo deklico! Uf ... prav dobro te razumem, da ti kuhanje ni največja strast!
    Ti je papir toliko večja in zato taki lepi izdelki! :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi mene se je dotaknila tvoja zgodba ... tako kot večina blogerk (predvidevam in se opravičujem, če katero po krivem mečem v isti koš) zaradi pomanjkanja časa besedilo ob objavah le bežno preletim ... tvojo pa sem danes resnično prebrala od črke do črke in moram rečt, da me je ganila ... ampak danes si sled temu odlična mama svojim otrokom ... in sploh zelo pridna ustvarjalka ... ;o)

    OdgovoriIzbriši
  3. Res je bilo čudovito brati košček tvojega otroštva. Zelo zanimivo kako ostanejo in se skombinirajo različne zadeve, ki smo se jih naučili na prijeten ali pa malo manj prijeten način. Pa tudi sama knjigica mi je takoo zelo všeč, nekaj posebnega. Zelo razgibana in zanimiva je vsaka stran posebej.

    OdgovoriIzbriši
  4. Kako lepo si napisala in kako sme se našla v tvoji zgodbi tudi sama...s tistimi občutki, kako je ko te kdo pocrklja.Jaz sem od svojega "otroškega" kuhanja spomnim samo pritiska, če bo narejeno vse tako kot je treba, če bo mama zadovoljna...to me spremlja celo življenje. Mogoče sem zato tako popustljiva do svojih otrok. Krasno si naredila in napisala!

    OdgovoriIzbriši
  5. Mapa je pač mapa. Lepa, kot ostale tvoje stvari. Ampak zgodba....ta me je pritegnila. Drugačna od moje. Žalostna na svoj način. S ščepcem humorja na vrh.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za obisk in oddani komentar.
Marika