Zatišje

21-i julij se že piše.
Kako bežijo ti dnevi. Kot bi jih nekam izgubila, kar ni jih. Vsak dan ostane kakšen velik ali manj velik spomin in že se dogaja osnova za naslednji tematski album, ki bo tokrat za našo najmlajšo.

Malce pogled nazaj, tja proti nedelji, ko je hčera prejela tiste njene albume. Hvala za vprašanja o tem, kako je reagirala.
V času nedeljskega kosila (imamo namreč težave, da se dobimo na kupu, saj neprestano nekdo dela ali je tako ali drugače odsoten).

Na vrhu teh petih kupčkov so bile kuverte z navodili za odpiranje, uporabo, namen......V vsaki kuverti je bil tudi verz, ki se je začel z ozalšano prvo črko in skupaj sestavljajo njeno ime. Narejeno tako, da jih lako doda v album na zadnji ali prvi strani.

Prav nič ni vedela kaj se skriva v zavitih omotih. In v prvem je bila mapa, v katero je bilo zataknjenih 12 darilnih bonov. Tistih..."malo za šalo in malo zares". 12 žepkov, ki ponazarja tudi 12 mesecev v letu, saj si ona neprestano vse beleži na 100 in eno stran.

Eden od darilnih bonov je bil tudi "Izdelava zadnje strani v albumu".
Kakšnem albumu? je bilo njeno vprašanje.
Sem jo še malo hecala in rekla: "Saj si enega kupila in jaz ti lahko naredim zadnjo stran." Me je samo malo čudno gledala, ker je album kupila že dolgo nazaj, pa se ga še sedaj ne lotila delati.

Da ne dolgovezim.
V prvem boni in potem štirje albumi. Tisti zadnji je bil resnično težak, saj je na koncu vagal kar 1860g in sem morala opustiti vse takšne ali drugačne misli, kako bi bil zvezan in podobno. Enostavno sem morala preobleči en drugače neraben fascikel in to je bilo to.

Seveda je bila navdušena.
Že pri prvem s fotkami iz žurk. Da kje sem jaz to dobila. Skratka presenečenje je uspelo. Mogoče še ena njena opazka. Bila je presenečena tudi nad jasnostjo, čistostjo, leskom fotografij.

Ne sprašujte me koliko sem porabila papirjev, lepil in ostalega. Te kar glava zaboli.