sreda, 15. julij 2009

22 let življenja.......


.....je to malo...veliko, koliko pomembno ali nepomembno pri vsem kar te še čaka na dolgi poti življenja........ki se je pravzaprav šele dobro začela???????

Strani enega od albumov, ki bo vseboval 170 fotografij, čas za njegov nastanek pa je en celi teden. Skupno darilo več oseb in prav vsi smo nad tem darilom navdušeni. Ker je resnično nekaj, kar bo obdarovanki pomenilo VELIKO.

Sam album je presenečenje za rojstni dan nekomu, ki trdi, da nima prav nikakršnih fotografij svojega preživetega življenja. Hmmmm????

Ko sem iskala fotografije (resnično tiste pomembne), se jih je nabralo okoli 300. Vendar vsega tega nekako ne moreš združit v neko "okusno" celoto.

Glede na samo obširnost albuma in kratek rok za izvedbo , sem si začrtala nekaj osnovnih smernic:

  1. enaka podlaga za prav vse liste
  2. brez odvečnih dodatkov, ki dodajajo "debelino" (pri tej količini si jih preprosto ne morem privoščit)
  3. deli albuma morajo vsebovati prazne prostore za pisanje, kjer se bodo pisala/zapisala lastna občutja in ne zgolj kronološka dejstva
  4. osnova je vezava preko 4-ih luknjic.....čas bo pokazal kako
  5. skrajni rok za izdelavo sobota, 18. julij 2009

Pri samem izboru fotografij sem upoštevala tudi dejstvo, da albumi že obstojajo, vendar bolj tematski, ne pa ....nekako "dolgoročno kronološki".

Razumeti naslov "Čudežno rojstvo" je zgolj izraz stiske otroka, ki je moral dolge tri mesece preživeti brez matere na račun enekega novega bitja, ki je tehtalo celih 1230gramov in zahtevalo mesece takšnih ali drugačnih odrekanj.......ko si njegovo velikost (bitjeca v inkubatorju) lahko razumel zgolj samo tako, da smo štruci kruha odrezali zajeten krajec in to je bilo to.

Če bo čas dopuščal, bo katera od strani dobila še kakšne drobne dodatke, če časa ne bo, bodo ti dodatki že kako drugače pogojeni, dati na voljo koriščenja po že napovedanem datumu.

Trudim se uporabljati zelo različne materiale, papirje, dodatke (seveda v zgoraj omenjenih točkah dopustne). Tako sta npr. tule dve sliki muce prekriti s tiskanim paust papirjem in moraš papir odgrniti, da se vidi še spodnji del.
Prikriti del pomeni tudi njeno nekakšeno nikoli resnično sprejetje muce. Imeti rad vsak dan je tako lahko, a za tem imeti navidezno rad, se lahko skriva še mnogo tega. In pri njej se je! Kaj....bo dopisala sama. To je konec koncev njen DNEVNIK.

Sliko lepljeno na paust sem iz notranje strani prekrila z dodanim napisom in tako se lepljenje prakrično ne vidi.

Navkljub količini je vse polno drobnih detailov, ki pa jih na koncu koncev vendarle razume zgolj tisti, čigar album je to.

Sam list skriva fotografije najbolj priljubljenega mačka, ki je v zgodnji pomladi tega leta izginil neznano kam.

Se ga še spominjaš in kako?



In kako čutiš ob tem, ko je njegovo mesto prevzel nekdo drug?

Da ne bi delala razlik, sem vse mačke obravnavala enako.
Moja občutja in moje misli so nekaj, občutja in misli obdarovanke nekaj lahko povsem drugega. Kako naj to vem.....? Sem zgolj njena mama in tisto kar čutim in mislim , si odkrito ali skrivoma želim, ni ONA, tista oseba katere bo ta album last.

To ni album mojih spominov in doživljanj, pač pa NJEN. In ni ravno enostavno se postavit na tisto stran...."tam nekje preko samega sebe". Kar jaz čutim in mislim "Nekaj"....ona pa mogoče popolnoma drugače. Najti to tanko ločnico, jo prepoznati in biti pripravljen kot mati sprejeti....včasih ni ravno preprosto in razumljivo.

Ne smem premišljevati o tem, kaj jaz mislim, da je tisto, kar je zaznamovalo njeno življenje, ampak kaj TISTO, kar ona misli da je to "to".

Pa čeprav so to stvari, ki so meni manj ali pač bolj pomembne kot njej.

Kot šopki rož, ki jih je nabirala in postavljala po hiši in nam z njimi hotela dopovedati, da je tam zunaj življenje .....zanimivo in drugačno, takšno, ki je njej na dušo pisano....
Ali male pustne šeme, ki navidez nimajo nobene veze z njo, ampak se je tako zelo trudila, da je prišla do ustreznih kostumov, se lotila make up-a....meni nepomembno in banalno, njej spomin, ki ga ne bo nikoli izgubila.

Darilo očetu, ki ga ne pozabiš zlahka, ker si se naučil, da je pač človeka potrebno sprejeti z vsem kar nosi v sebi......in se temu primerno tudi obnašati, razumeti, reagirati.....s svojimi dejanji tudi nekako nekaj povedati.

Toliko za danes.......javljanje zares obširnega dnevnika, za katerega še danes ne vem ali mi ga bo uspelo pravočasno končati. Vendar to ni nekaj kar čutim kot breme. Kakor se bo izteklo....tako pač bo.

5 komentarjev:

  1. Ful lepo. To je najlepše darilo, kar ga lahko podariš. Več časa kot mine, več je vredno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepo darilo bo to. hehe, jaz delam podobno stvar, s to razliko, da imam na razpolago malo več časa. Zaekrat... upam, da ne bom na koncu delala vsega zadnji teden.
    Komaj čakam še ostale strani, ki jih boš pripravljena deliti z nami.

    OdgovoriIzbriši
  3. Fenomenalen album! Super ideja za darilo.

    OdgovoriIzbriši
  4. What a beautiful layouts Marika,l love the papers and colours.

    Hugs Riet.x

    OdgovoriIzbriši

Hvala za obisk in oddani komentar.
Marika