Počasi se vračam v življenje.....

....dobesedno korak za korakom.
Včeraj sem po dolgem času naredila skupno več kot 30 korakov. Kratek sprehod po sončku začinjenim z vetrom. Šlo je čisto počasi, prav vsak korak je bolel, ampak sem stisnila pesti. Za kamuflažo sem imela fotoaparat, da se ne bi ljudje čudili, kaj to sedaj en "polž po svetu leze" .
Belo......
Rumeno......
Nežno rožnato.....
Rdeče.....

Uspelo mi je!
Naredila sem kakšna dva kilometra in to je resnično pokazatelj, da sem se pripravljena vrniti. Za varnost in družbo sem imela s seboj hčero, saj sama niti slučajno ne bi upala iti.

Pa še ena voščilnica, ki mi jo je uspelo dokončati.
Nekje je bil en izziv (pozabila kje), da naj bo na njen npr. s številko zaznamovano za kateri rojstni dan gre.

Vse je bilo narejeno in vrjeli ali ne....številke nisem bila sposobna narediti in PIKA.

Še včeraj je trajalo da je nekako nastala. Škarje so mi kar padale iz rok in potem tiste drobne 3d blazinice.....kar na jok mi je šlo, tako težko sem jih spravila skupaj.
Je za hčero od nečakinje, ki bo ta mesec dopolnila toliko let in nekako v stilu z papirnato vazico rož v modrem in belem, ki je bila tudi namenjena njej.
Tudi brala in komentirala vas nisem kaj dosti v zadnjem času. Sem ter tja sem že kaj pogledala. Ampak danes je nov dan in ponavadi pravijo, da je vsak dan malo bolje. Bo že držalo!