Marec v delavnici (1)

Ponavadi je takole vsako leto  ... tam nekje v pričakovanju pomladi. Ne vem zakaj je tako, a  očitno tako mora biti.

Prvo se pojavi padec ustvarjalne ideologije na celotni črti. Po zatišju pa napad na pospravljanje materialov in nekaj dni težaškega dela. Pred tem sicer samega sebe prepričuješ, da to pa res ni potrebno. Lenobo je namreč potrebno hranit. Pogled na kupe tu in tam utruja, pa iskanje novih idej je brezplodno. Takrat je treba narediti drastičen rez in v trenutku, ko se jaz tega lotim, me nihče na svetu ne bi prepričal, da bo potem bolje. Le zakaj neki? Zaradi nekaj pospravljenih papirjev? To enostavno ni mogoče. Ampak nekje je treba začeti. Verjetno je temu spomladanskemu početju krivo tudi močno hrepenenje po toplejših in bolj prijaznih dneh kot so zimski. Sploh se m i zdi, da je za pojav malce toplejših dni in sončka tipično, da ljudje začnemo razmišljati o odvečni avlaki, balastu, ki nas pritiska k tlom. Ko počasi odlagamo debela zimska oblačila, jih tako mnogo poseže po raznih dietah z mislijo že pri skorajda pravem poletju. No, jaz pa o balastu v delavnici. To je skorajda tako težko kot hujšanje.

Mislim, da vse ustvarjalke sanjarimo o idealnem prostoru za ustvarjanje. Po spletu gledamo fotografije takšnih prostorov drugih ustvarjalk in vzihujemo, se slinimo kot polži.... Oh, ah, ko bi .... Tudi jaz sem takšna.
Mene vedno na realna tla postavi hvaležnost. Da, prav ste prebrali. Vsakič znova sem hvaležna za to, da sploh imam prostor, ki je samo moj. Koliko jih niti tega nima. Potem preneham sanjariti in se realno lotim dela. Tisto kar pač imam na voljo, je treba spravit v funkcionalen red. Pod red največkrat podrazumevamo: pospravljeno(po možnosti po omarah, policah, v škatlah, raznih kozarčkih), urejeno tako, da ni opaziti videza našarjenosti. A na žalost pri meni ne gre tako. Jaz moram videti! Veliko stvari. In tako vsakič znova delavnica dobi nazaj podobno podobo prejšnji. Le nekaj navlake se znebim (raznih neuporabnih papirjev, odvečnih lončkov in podobno). Pri urejanju in postavljanju nazaj pa se vedno omejim tudi na tisto, kar najbolj potrebujem.
To je prav gotovo PAPIR. Tudi moj slogan govori o tem.  Marika Gabez   v SVETU PAPIRJA ... kjer papirčki spreminjajo svojo podobo. Hčera pravi da sem tečna. Kaj vem, mogoče pa res. Tudi meni ni ravno lep pogled na tale dolga čreva zgoraj, a jaz to moram videti, imeti blizu (rokam in očem), mora biti na pravi višini itd. Žal so moje police pod delovnim pultom prenizke za 30x30 papirje in tako vedno znova pristanejo nazaj v telih "provizoriš" visečih mapah, starih že ko zemlja. Doživele so le minimalne spremembe: postavila sem jih v nove škatle, preložila vsako posebaj in sedaj so postavljene v dolžino ob steni, prej pa sta stari škatli stali v širino. Imam toliko odmaknjene od stene, da zadaj lahko spravim kartone in lepenke velikosti 70x100cm.
Pomemben element so tudi vsakodnevna pisala. Morajo biti pri meni točno tako in nič drugače in točno tam in tam.  Tudi le ta so doživela samo prestavljanje v smislu: vzami ven, obriši lonček, vstavi nazaj. Morajo biti takole na nekakšnem "pladnju" zaradi mobilnosti(ta stara škatlica je nekoliko višja od prejšnje, kar je bolj priročno), ker potujejo po delavnici na tri različne konce in so vedno na razpolago (z nekaj omejitvami in pa pod pogojem, da nikakor ne smejo zapuščati delavnice) tudi drugim. Sem že poizkušala tudi drugače, pa smo bili vsi popolnoma izgubljeni.

Tako. To sta prva dva pomembna elementa iz moje delavnice (ki je seveda še nisem postavila nazaj v tisto obliko, ki naj bi obveljala do mogoče  ... naslednjega pričakovanja pomladi). Pri meni gre vse po sistemu: kar uporabljam, mora biti tu! Kar uporabljam le občasno -je lahko v omarah, škatlah. Tisto kar pa zelo malo uporabljam, je ponavadi tako "skrito", da pozabim, da sploh imam in najdem takrat, ko to najmanj potrebujem.