Novi kompleti v "kuverti"

In življenje gre dalje ....
Ja, na poteh skozi življenje se nam primeri marsikaj neprijetnega, tudi srce parajočega, pa ... pobrat se je treba in iti dalje. Kakor pač kdo ve in zna. Nekateri s pomočjo, drugi kar sami ....nekateri prej, drugi kasneje. 

Včasih se človek težko spravi nazaj v normalne tire. Takrat sem hvaležna za ustvarjalno žilico. Menim, da se s pomočjo nje nekako lažje "pozdravimo", poberemo....

Po črno belih in sivih tonih sem uporabila še nekaj barv.

Zelo različno pač, kot so različni trenutki na naših poteh, ko padamo in se pobiramo.

Iz izdelkov se sicer tega ne vidi, vendar sem navkljub vsemu nekako srečna. Vem, da bo koraku sledil nov korak in vsaka temna noč v sebi že nosi sledi novega dneva, ki bo drugačen.

V teh dneh "vsega na kupu" sem se povsem slučajno tudi selila v klet. Začasno. Je treba pobelit, malo na kolenih zribat tla in ker imam možnost vse to za ta čas prenesti nekam drugam (navkljub množici stopnic), sem to v teh dneh tudi počela. Z zelo mešanimi občutki. Ker preprosto vem, da se v kleti ne bom tako počutila, kot sem se tu in se bo to prav gotovo poznalo tudi pri delu.Ker stvari ne morem postavit točno tako kot sem jih imela in imam neprestano občutek, da nimam nič pri roki. Ker vsakokratno prestavljanje materialov pomeni odkritje kakšnih že davno pozabljenih in pa tudi porajanje občutka, da ničesar nimaš. Vsaj ne tistega, kar bi potreboval ali pa mogoče samo želel.
Še kar nekaj selitve me čaka. Računalniški kotiček je še kar v starem prostoru. Nekako nimam prave volje za nadaljevanje, ker se praktično razen beljenja ne bo dogajalo nič novega. Le prestavljanje pohištva sem ter tja. Pri prvem mi je uspelo polomit mizo, ko se bom vračala nazaj, bo pa že kaj drugega. Ali pa spet sedaj že popravljena miza?
V ozadju le malo kletno okence, ki le polovico kuka ven iz zemlje in pod njim delovni pult. Vse imam pač prilagojeno tako, da zaradi kolkov delam stoje. Mislim, da samo barvam v sede, pa včasih kakšne malenkosti strižem. Pri vsem ostalem pa stojim.

In tako mora biti pri meni samo ozek prehod med delovnim pultom in mizo, kjer režem in zgibljem. Tule povsem drugače postavljeno, kot pa imam ponavadi.  Ne dam veliko na izgled in pospravljeno delavnico. Pri meni se mora veliko stvari videti. Misli hitreje potujejo, če "vidim" kaj imam na voljo, saj ponavadi delam brez pravega načrta, pač pa bolj po občutku.
Tudi omar veliko nimam zaprtih.Sicer pogrešam še kako vmesno polico, ampak ni panike. Tule je sicer še dokaj prazno. Kot sem prazna sama zadnje dni. A v še najtemnejših stvareh je treba najti kanček svetlobe. Ko se bom selila nazaj (zaradi množice vseh stvari to traja kar kakšne tri dni), bo precej manj dela in več veselja. Večino materialov sem pregledala že sedaj, jih posortirala.... Omare imajo tudi 16 predalov, ki jih preprosto z robo v njih vzamem ven in prenesem ločeno, da ni takšne grozne teže in pa "letanja" drobnih stvari sem ter tja.
Tako ... malo sem spihala svojo ranjeno dušo. Če vas bo v prihodnjih dneh pot zanesla tudi k meni, vas bom tokrat gostila v kleti.