Hmmm .... jagode ali češnje? .....

... to je sedaj vprašanje :) :) Jaz bi jagode. So mi nekako ljubše kot češnje.

Spet! trodelni komplet (le kam neki sem padla? ...med same trojke). Uporabila sem nekako "nedifinirano" oblikovanje. Čeprav je dovolj prostora, da bi lahko dodajala tudi napis, sem se temu trmasto izognila in tako je lahko to kompletek za rojstni dan  ali pa kar tako.

Tudi notranjost zloženega albuma sem posula z jagodami. Sicer na papirju. Pa nič zato, če jih je tako veliko.  Saj so namenjene temu, da jih delno prekrijemo s fotografijami.

Ker nimam rada zapletenih sistemov zapiranj, sem se tokrat odločila kar za "zapenjanje" z okrasno leseno ščipalko (kupljeno pri najboljšem sosedu).
foto: zaprti album , foto: voščilnica

Od jagod k češnjam. O njih ne bom nič kaj dosti pisala, saj se jagodna zgodba tu le ponovi. In v notranjosti velikooo češenj.

V zadnjem času res veliko delam. Saj je opaziti, mar ne? Nekaj je to seveda tudi povezano s trgovinico, pa vendarle ne tako veliko. Saj to ni tista prava trgovina. Za pravo trgovinico še vedno delam povsem premalo. Želela sem si le več preglednosti in pa še bolj kot to .... poenostavit možnost povpraševanja po določenem izdelku. Še vedno se največ izdelkov naredi po sistemu: meni pa je tole všeč, ampak bi tukaj drugače, pa drugo barvo, pa ..... (Tako da Vladka: so tvoja razmišljanja obrnjena v povsem pravi smeri). In sam program, ki je na moji spletni strani, to seveda poenostavlja. Lahko rečem, da sem ravno nekaj takšnega želela, čeprav moram priznat, da nisem ravno človek, ki bi si ogledal 100 in eno stvar preden se odloči, ampak zgolj sledim nekim mojim notranjim videnjem in hotenjem. In potem to meljem in meljem... porišem in popišem nekaj listov....
Samo izbiro osnove sem prepustila nekemu dolgonogemu fantinu in potem so sledili tedni usklajevanj, sprememb in predvsem mojih butastih vprašanj, ko kaj ne razumem in mi ne gre tako zlahka v glavo. Dva nova programa sta kot "nebodigatreba" tujek stopila v moje življenje in zmotila moj mir.
Odzivi in moja pričakovanja?
Jih še zbiram. Kar nekaj odzivov je bilo v stilu, da še vedno prisegajo na mojo staro spletno stran. Ampak le ta je resnično nepregledna, ko hoče človek nekaj naročiti in potem imamo kolobocije v stilu iskanja in množice vprašanj, če je to to (polovica me kontaktira po mailu, polovica kar telefonsko). Čeprav sem že tej prvobitni spletni strani malo pred novim letom naredila korak naprej in določenim izdelkom začela dodajati cene(na željo). Še dobro, da v sebi združujem volka samotarja, fijakerskega konja, nosim horoskopsko levjo grivo in sem mačka po kitajskem horoskopu. Ko in kadar nisi del črede, je to več kot dobrodošlo. Da pač lažje stopaš po svoji poti, slediš samemu sebi.
In moja pričakovanja? Nič posebnega, vsaj trenutno ne in tudi ne v osnovi zasnovano z velikimi pričakovanji. Vesela sem vsakega naročila, vprašanja, povpraševanja. Ni samo da rada to počnem, ampak preprosto moram. Moja duša je takšna. In jaz jo zgolj hranim. Sem se pravilno odločila, pa bo itak pokazal čas. To je stadij v katerem nimam kaj izgubiti, lahko le pridobim. Sem potrpežljiva. Če pomislim na to, da sem večino svojega življenja vezana zgolj samo na domačo hišo(brez vseh tistih spremljevalnih ljudi, ki so ponavadi v življenju vsakega posameznika), sem pravzaprav naredila veliko: postala sem prepoznavna. In to za seboj potegne tudi povpraševanje, morebitna naročila. Tudi takšna, ki jih moram preprosto zavrniti. Ker ali preprosto tega nisem spodobna narediti(škatle takšnih dimezij, da jih lahko delajo samo stroji), ali pa so hotenja po tako velikih količinah, da jih ne zmorem realizirati (dva zadnja primera: 12.000 kom. določene darilne embalaže in 1.500 velikonočnih voščilnic čisto določene oblike). Ampak vsi ti primeri mi povedo to, da ljudje vedo za mene, sem vidna. In to je pogoj, da lahko z ustvarjanjem, ki mi je pisano na dušo, tudi lahko kak euro zaslužim. Saj smo na marsikaterem ustvarjalnem blogu brali, kako bi to počeli neprestano, če bi lahko.

Košarica....???
V mojem primeru se mi je zdela nujno potrebna. Ko dobim "napad" nekaj narediti, to ni ena voščilnica, en komplet..... ampak delam dokler ne čutim, da sem se izčrpala. To ni nekaj kar želim,  ampak samo preprosto moram v danem trenutku. Čista logika govori, da toliko tega sama ne potrebujem (ne jaz sama, moji otroci, ki veliko tega znosijo za darila, ne vsi tisti moji znanci, ki jim je moje delo všeč in jim rada poklanjam izdelke kar tako).In zato košarica. Se bo to obneslo? Odkrito? Dvomim. Ljudje še vedno namreč težijo k naročilu nečesa za kar lahko povejo svoje želje. Jaz lahko izgubim samo nekaj svojega časa (pa vseeno ne proč vrženega) in nekaj uporabljenih materialov.
Mi je lažje, ker sem na tej poti sama, neodvisna od vseh in kogarkoli, brez zacementiranih obveznosti.