Čestitka za dojenčka

Modra seveda, klasična izbira barve.

Ni pa sama oblika tokrat povsem klasična. Odločila sem se za zloženo voščilnico (prilagajanje papirjem).

Tako je sestavljena (zložena) iz osmih delov.

Tule sem "lepila" dve fotografiji skupaj, saj je bilo precej dolgo vse skupaj.
Meni je všeč končni rezultat. Sicer ji manjka še pametna ovojnica, kjer se še nisem odločila, kakšna naj bi le ta bila.

Mini album kot darilce

Sama sem "obsedena" z albumi, fotografijami...... rada jih poklanjam za darila, rada jih naredim po naročilu (s fotografijami ali brez njih), rada jih naredim "kar tako".

In tudi tokratni je kar malo ... tako.
Na zalogo, ki so več ali manj že pošle. Pa to vedno pride prav. Sploh otrokom za darila prijateljem, sošolcem.
Mi je tale kar malo všeč. Moti me le, da je lepenka za platnice tako zelo debela in trdna, da jo le z mukami režem. Moram zgruntati nekakšen drugačen razrez, saj tako mučit se pa res nimam namena.
Tokrat sem poleg še naredila mini tagec. Namesto voščilnice (le zakaj bi ta vedno morala biti, sploh če nimamo prav veliko za povedat?). Je čisto dovolj velik, da nekaj napišemo in se podpišemo.

Različni izreki iz svetega pisma

Same besede so bile že videne pri telih treh voščilnicah.

Pri današnjih pa sem se ob že znanih besedah malce bolj poslužila živih barvnih odtenkov.

Saj ni potrebno, da je vedno tako turobno, monotono.

Pri drugi bolj ognjeni toni.

Pri zadnji pa spet kanček bolj umirjeno, le da sem vse skupaj "začinila" z dodajanjem rdeče.

Malenkosti

Vsaka sama za sebe resnično povsem nepomembna, vse skupaj na kupu pa.....

Vedno takole na razstavi, saj zdaj potrebuje to ta, zdaj oni. SO dnevi, ko mi uspe pospravit tale nered v omaro, a kot čudež se naslednji dan spet vse skupaj znajde na mizi in me mrko gleda.

Da se zamotim(ne mislim na vse tisto kar me moti, pa tudi zanimivo: pri pospravljanju materialov se vedno rojevajo nove ideje), sem malo uredila trakove, jih zgolj prestavila na drugo mesto in že sem se bolje počutila.Le ideja ni prav nobena prišla. Tu se ne dogajajo čudeži tako pogosto, kot pri materialih za barvanje razstavljenih na mizi.
A kaj, ko nikoli ni konca! Z drugega konca me neprijazno pogledujejo tile tulci, katerih je nekaj že celo v grobem pobarvanih, pa kljub temu ne najdem ne časa in ne prave ideje ....kaj za vraga narediti iz njih? Okoli 70 se jih je že nabralo in namesto, da bi se jih že enkrat vendarle lotila, jih samo kopičim in kopičim. Nekoč....

 V iskanju idej sem še malo pokukala v vse škatlice, predalčke, našla vse polno šare (seveda neuporabne), pa tudi takšnih stvari, ki kar kličejo po uporabi, pa mi ni jasno kako, kam, skupaj s čim, kdaj.....

Vmes me že več kot 10 dni vsak dan (razen tistih štirih deževnih) kliče hlodovina, šepeta in ječi tam iza vogala, meni pa gre včasih prav na bruhanje, ko jo zagledam. Hvala bogu se tudi ta vsak dan čudežno  spreminja In postaja na pogled bolj prijazna. Še nekaj dni! Potem ne bo več tako moteča. Brnenje žag in razbijanje cepinov, macol in klinov bo potihnilo. Ampak raje ne pomislim na ves prah, ki se skozi vsako režo uspešno prebija v hišo! Teh 14 dni je samo sprotno pospravljanje, vse ostalo nima smisla. Da ne govorim o tem, da imam seveda polomljene vse nohte, zareze tu in tam po rokah, ker pač v delovnih rokavicah nimam pravega občutka.

In kot že tolikokrat poprej.....tik preden odpelješ otroka na praznovanje, je treba še nekaj dokončat, prilepit še zadnjo malenkost.....napolnit škatlico....

Malo kičasto, ampak pri 11 letih tako mora bit!

Malo dete -tokrat v modrih odtenkih

En podoboben album je že nastal. Tisti je bil za deklico. Tokrat pa na podoben način in prav tako z dodanim napisom MALO DETE v notranjosti še za fantka.

Ker je precej dolg, sem takole združila (zlepila) dve fotografiji.

Del z izrezanim krogom na desni še ni prilepljen (ima zgolj dodan lepilni trak na spodnji strani). Prilepil se bo šele potem, ko bo pod njim fotografija.

Album je nastajal kar nekaj dni. Začelo se je prejšnji teden, ko sem lovila , iskala primerne papirje. Nimam ravno ne vem kakšne zaloge papirjev. Saj ne da nimam nič, ampak ponavadi nimam ravno tistega, kar bi dani trenutek potrebovala. Ali pa (tudi to se večkrat naredi pri meni) ..... se mi "smili" tisto kar imam in kar nekako ne zmorem moči, da bi to uporabila. Tako priznam, da sem imela pet papirjev, ki bi jih lahko uporabila, ampak potem bi pa bila "bosa", kot rada pravim jaz.

In kolikor grem rada v Hoby Art v Kranju, toliko grem tudi težko, ker vedno dobim težke bolezenske sindrome, ker bi kupila še to ali ono, pa tisto..... Se je treba kar pošteno kontrolirat. Tako sem odločno kupila samo papirje(in ni bilo prav veliko izbire, le še tisti listi, ki pa jih že imam doma in so se mi tako smilili, da jih nisem hotela uporabiti), dva trakca, ki bi ju lahko uporabila zraven in kos valovite lepenke, ko sem bila že ravno tam.

Tokrat sem nekaj naštempljanih kosov izrezovala, nekaj jih natisnila kar na osnovo (vendar bolj kot nekakšen vodni tisk).

Tudi samo platnico sem malo spremenila. Tokrat smo tri rožice, dodala pa sem še motiv dojenčka v culici.
Več fotografij pa v taistem albumu kot prejšnji - Malo dete.

V tihi deževni soboti

Ko izpod neba padajo dežne kaplje, zdaj bolj, zdaj manj intenzivno...

Ko smo v mislih z vsemi tistimi, ki jih še bolj od vseh ogrožajo vode, plazovi, takšni in drugačni zdrsi.... in lahko samo čakamo.


(bordo zlata kombinacija z dodajanjem zlatih nalepk ali pikic s pisalom v tubi)

Tokrat malo viole

...tiste, ki se tako nerada slika in na fotografijah spreminja svojo pravo podobo.

 

Kot že pri prejšnjem podobem kompletu, tudi tokrat brez motiva, le dodana rožica in nekaj drugačnih dekoriranj.

Blokec (ravno prav velik , da še gre v škatlico) in knjižno kazalo.

Tokrat za spremembo pica škatlica.

Spet le še eno od množice naročil moje hčere.

Razvoj ideje

Nadaljujem naprej od prejšnje objave, ko sem se poigravala z različnimi postavitvami.

variacije na eno samo postavitev

Izbrana je bila postavitev in to je potem še nekaj variacij z dodatki. Padla je tudi odločitev, da na bo na vabilu fotografija otroka. Zato so z listič nakazane možnosti za različno velike fotografije.

faze izdelovanja

Takole nekako potem poteka delo v fazah, kadar gre seveda za večje število enakih izdelkov.

Še kompletiranje z kuvertami in dodajanjem notranjih vstavkov za tekst.

Kako iščem ideje

Včasih je čas in seveda tudi volja, da se poigram v iskanju ideje.

In potem postavljam in prestavljam in kombiniram in.....

....obračam osnovo sem ter tja....

....menjavam pripravljene motive in dodatke.

Vse tole seveda ni nič lepljeno (zato je na kakšni kje kakšen zamik pri postavitvi, saj papirji kar plešejo med tem, ko jih pripravljaš za fotografiranje, ki v tem primeru še kako pride prav, saj postavitev potem podreš in sestaviš novo).

Takšen je velikokrat moj način iskanja primerne postavitve, ki jo potem nadgrajujem.

In potem si ogledaš fotografije, pa mogoče spet na mizi kaj sestaviš in....

...in mogoče se iz tega celo sestavljanja osnov kdaj kaj rodi.

Jesenski sprehod

Tokrat samo en izdelek.
Nekdo me je v začudenju vprašal, zakaj stari švedri potrebujejo toliko nekih podrobnosti.

Odgovor je povsem preprost: zato ker sem jaz tako čutila tisti trenutek, ko sem jih izdelovala. Za kratek čas sem se poistovetila s starimi  in shojenimi čevlji in uživala v zgodbah spominov, ki so mi jih pripovedovali.

Ampak nekdo, ki se z avtom zapelje do bližnje trgovine in ne opazi barvite jeseni okoli sebe, to še vedno ne razume.

Ena mačka, dve mački, tretji mislim da je mačkon...

....ali pa ne. Kaj vem.

Tole mačjo lepotico sem posedla med rožice. To so tiste kupljene, ki jih posmukaš dol z vej in potem pač uporabiš. Že kar nekaj časa so ležale v eni od škatel, ker so takšna barva, da se ravno povsod ne podajo, ali pa ne znam kombinirat (kar je seveda tudi povsem možno).

Postavitev pirihaja iz Priscillastyles za MMSC70#. Ne vem zakaj, a tam imajo za mene vedno tako težke postavitve. Mogoče me zavedejo prekrasne stvaritve DT. Ampak, ko je človek brez ponucnih idej, tudi izzivi pridejo prav. Niso ravno čisto po "jusu", saj je moj izbrani motiv malo manjši. Ampak sem ga izbrala po sistemu -tisto kar je nekje na vrhu med že pobarvanimi motivi.

Pri tretji (morebitnem mačkonu) pa sem uporabila povsem svojo postavitev.

Mini punčkasto

V enem od zadnjih bonbončkov sem bila kot drugouvrščena žrebana pri Andreji in potem prejela tole. Paketku je še priložila na roza kartonu napisane svoje besede, znotraj pa sta se skrivali natisnjeni ti dve deklici. Pa sem ju kar porabila (Andreja oprosti, ker sem razrezala tvoje besede).

Dve ici mini voščilnici, ki jih bo že najmlajša slej ko prej odnesla na kakšen bolj punčkast rojstni dan. Z velikostjo sem se prilagodila nekim nežno rumenim kuvertam, ki sem jih kakšnih 20 izdelala pred kakšnimi 2 leti, pa nikoli porabila (ne vem kaj sem mislila z njimi).