Slovo oktobru

Dan prezgodaj, pa vseeno. Jutri bom odsotna (pol dneva delovno, preostalo polovico leteča po terenu z mularijo). Tale moj prvobitni blog je malček obsojen na samevanje, ampak .... saj je tako skoraj vsako leto ob tem času, ko moje misli (za nekatere dokaj zgodaj) odplujejo nekam drugam in se imajo tam povsem dobro in fajn in ....

Za danes ali oktobersko slovo ena taka mešana objava ali vsega po malem. Hrana .... Ena mojih velik ljubezni (prizam .... sem gurman, velik jedec, ljubitelj vsega). In konec koncev je ravno hrana nekje v vrhu mojih dejavnosti. Pa najsi pripravljam tisto povsem vsakdanjo ali kaj drugega. Ne delam iz tega znanosti. Pač pa preprosto v njej uživam.

To je že sedmo leto moje poslanstvo št. ena(jap, tudi pred kakršnem koli ustvarjanjem) odkar sem razčistila in javno razkrila svoje kompulzivno prenajedanje, se ga odkrižala in začela jesti brez bremen naloženih na "plečih". In to znala prenesti tudi na druge, deliti, poslušati, usemrjati..... Uživam v okusih, barvah, hladnem in toplem, rada jem z rokami, rada imam raznolikot, pestrost, predvsem drugačnost, ki si jo mora vsak sam pričarati.

Na zgornji fotografiji kruh iz ovsenih otrobov(ne kosmičev -otrobov), brez kančka moke -lahko bi mu rekli beljakovinski kruh. Na drugi fotografiji pa kruh sedmih različih sestavin. Zaljubljena sem v kruh in zjutraj je to moj obvezni spremljevalec.

In ti prelepi jesenski dnevi bežijo kot ne vem kaj. Vsak dan je povsem drugačen, prav nič podoben prejšnjemu in prav nič ne napovedujoč kakšen bo naslednji. Bele krstne škatlice za konfete.....

Paličnjaki rastejo in se množijo, "preoblačijo"....

Mrcine so včasih jagnečki in včasih čisto prave zverine.

Nekdo me je spet potegnil v svet ATC-jev. Čudovito izkustvo, ki me vodi po predalih in iščem stvari, ki jih že dolgo nisem uporabljala, ko si umažem prste, delam na tisti majhni velikosti, ki se mi zdi tako nemogoča za ustvarjanje in pod mizo ležijo ostanki, ki jih čez nekaj časa pobiram in sestavljam nazaj, ker to sploh niso ostanki(pa o tem kaj več drugič).

Nekje na poti se dogodi kakšno "spravljanje vkup nečesar kar naj bi bilo podobno darilu", medtem ko v glavi že in še premlevam, komu moram dati to nalogo in kdo bo pospravil posodo, kdo odnese smeti......kam jutri, kdaj ... koga mečem iz postelje že pred šesto in kdo in predvsem kdaj se vrača na kosilo naslednji dan, da uskladim (to je kr neki, ampak včasih izpade prav cela znanost, ko moraš vsakodnevno nahranit šest ljudi, ki imajo vsak povsem svoje življenje in povsem samo sebi lastne prehranjevalne navade).
Toliko za zaključek oktobra. Za vse ostalo pa ..... vabilo z preprostimi modrimi vrečkami na blog, ki v teh dneh živi in bo tudi v kar nekaj nadaljnih -  živel.
Upam, da ste zadovoljni z jesenjo tega leta (jaz sem). Ne povsem do zadnje pike, pa vendar.  In nekakšna začetna hiperaktivnost se bo počasi umirila (sploh ko se 7 osebkov zbaše iz dnevne sobe izpred tv-ja /Gospodar prstanov /in priden na vrsto še jaz za kakšno minuto).

Pst: je pozna ura, ampak nič ne de. Sem si shranila pest piškotov in jih bom v miru poglodala.